Osebna stran Polone Frelih. 30 let novinarskega in analitičnega dela na enem naslovu. Kontekst in globinska razlaga sveta v preobrazbi.->
Rusija je v zadnjih dneh večkrat pokazala, da rešitve kosovskega vprašanja, kakor ga predvideva načrt posebnega odposlanca Združenih narodov za Kosovo Marttija Ahtisaarija, ne bo podprla, saj je v nasprotju z interesi Srbije. Mednarodna skupnost to razume kot nedvoumno napoved ruskega veta v varnostnem svetu Združenih narodov, ki utegne pahniti v nestabilnost ne le Kosovo, ampak tudi širšo regijo. Evropska unija in Združene države Amerike rotijo Moskvo, naj vendarle podpre najnovejši predlog o neodvisnosti Kosova pod nadzorom enot Evropske unije, ki ga bo Ahtisaari danes predstavil v varnostnem svetu.
Na koledarju ukrajinskega predsednika Viktorja Juščenka sta bila 21. in 22. marec označena kot dneva uradnega obiska v Rusiji, ko bi se moral Juščenko med drugim srečati tudi z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in premierom Mihailom Fradkovom. A ukrajinske delegacije ni bilo v Moskvo, saj je ruska stran v zadnjem hipu obisk odpovedala. Najverjetneje zato, ker je Kremelj podvomil o smiselnosti obiska, ki da bi bil bolj kot dvostranskim odnosom namenjen krepitvi Juščenkovega položaja v domovini. Pomoč predsedniku, ki se odkrito spogleduje z Zahodom, pa je zadnje, kar je Moskva pripravljena storiti. Tako bi namreč metala polena pod noge svojemu tesnemu zavezniku, ukrajinskemu premieru Viktorju Janukoviču.
Neuradni rezultati nedeljskih volitev v 13 od skupaj 86 ruskih regij in mestu Sankt Peterburg kažejo, da bodo tam še naprej imeli glavno besedo predstavniki prokremeljske Združene Rusije. Stranka, ki jo ruski predsednik Vladimir Putin za zdaj javno podpira, po koncu predsedniškega mandata pa bo najverjetneje postal celo njen predsednik, je po neuradnih podatkih dobila večino glasov kar v 13 regijah. Takoj za njo je pred kratkim ustanovljena stranka Pravična Rusija, ki je prav tako lojalna predsedniku Putinu.
Po dvodnevnem obisku številne ruske vladne delegacije s premierom Mihailom Fradkovom na čelu v Tokiu spijo bolj mirno. Energije lačna azijska država je namreč od Moskve dobila zagotovilo o nemoteni preskrbi z zemeljskim plinom in nešteto ponudb za sodelovanje pri ruskih energetskih projektih na Daljnem vzhodu. Japonska in Rusija bosta že v kratkem začeli tudi pogovore o sklenitvi sporazuma o sodelovanju na področju jedrske energije, s katero Japonska zadovolji kar 30 odstotkov potreb po energiji. Tokio in Moskva sta naredila korak naprej celo glede Kurilskih otokov, občutljive teme, ki se ji na dvostranskih pogovorih ponavadi raje izognejo, jo pa vsaka stran po potrebi potegne iz pozabe.
Venezuelski predsednik Hugo Chávez je sprejel odlok, po katerem bo 1. maja 2007 državno naftno podjetje Petroleos de Venezuela SA (PDVSA) prevzelo 60-odstotni delež v štirih naftnih projektih, ki so še v rokah ameriških, britanskih, francoskih in nizozemskih naftnih podjetij Exxon Mobil, Chevron, ConocoPhillips, Total SA, Petroleum in Statoil ASA. Ta podjetja imajo naftna polja na območju reke Orinoko na vzhodu Venezuele in načrpajo 600.000 sodov nafte na dan. Chávez, ki je na položaju neformalnega voditelja t. i. nove levice v Latinski Ameriki nasledil opešanega kubanskega predsednika Fidela Castra, je s tem dejanjem sklenil nacionalizacijo vseh za Venezuelo »strateško pomembnih panog«.
Kdo bo novi ruski predsednik, je vprašanje, ki si ga ne le v Rusiji, ampak po vsem svetu, že nekaj časa zastavljajo mnogi. Še bolj »vroče« je to vprašanje postalo po nedavni odstavitvi dolgoletnega obrambnega ministra Sergeja Ivanova in njegovem imenovanju na položaj prvega podpredsednika vlade. Takšno kadrovanje je rusko intelektualno elito razdelilo na dva tabora. V prvem, številčnejšem taboru so tisti, ki zagovarjajo stališče, da je Putin, ko je Sergeja Ivanova po funkciji izenačil z Dmitrijem Medvedjevim, drugim resnim kandidatom za predsedniški položaj, jasno pokazal, da je prav Ivanov njegov favorit. Drugi tabor zastopa diametralno nasprotno stališče in vztraja, da je Putin Ivanova z odvzemom funkcije obrambnega ministra nedvomno potisnil na stranski tir.
Rusko tožilstvo je v začetku februarja vložilo novo obtožnico proti nekdanjemu prvemu človeku propadlega naftnega velikana Mihailu Hodorkovskemu, ki v strogo varovanem sibirskem zaporu preživlja osemletno zaporno kazen zaradi goljufij in utaje davkov. Zdaj je obtožen še kraje in pranja denarja v skupni vrednosti več kot 23 milijard dolarjev. Če bo spoznan za krivega, o čemer skorajda nihče ne dvomi, mu grozi dodatnih 15 let zapora. Zagovorniki teze o še enem politično motiviranem procesu opozarjajo na dvojna merila. S takšnim izogibanjem davkom, kakršno očitajo Jukosu, si je menda mazala roke tudi državna naftna družba Rosneft.
Ruski mediji so se na široko razpisali o odmevnem govoru ruskega predsednika Vladimirja Putina na varnostni konferenci v Münchnu, na kateri je ta ostro napadel enostransko politiko Združenih držav Amerike. Menijo, da gre za prelomen nastop, ki naj bi utrdil vlogo Rusije kot nepogrešljivega igralca na svetovnem političnem prizorišču. Najtesnejši Putinovi sodelavci zavračajo tezo o vrnitvi k retoriki hladne vojne in zagotavljajo, da kaže rusko iskrenost razumeti predvsem v kontekstu zrelih partnerskih odnosov z Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo.
V eni najbolj osamljenih držav na svetu, ki ji je kar 21 let z železno roko vladal nedavno preminuli Saparmurat Nijazov, znan kot Turkmenbaši, oče vseh Turkmencev, in »režiser« enega najbolj bizarnih kultov osebnosti, bodo jutri predsedniške volitve. Volivci bodo izbirali med šestimi kandidati, ki so bili v predvolilni kampanji deležni enake medijske pozornosti. Kljub navidezni pluralnosti dvomov o favoritu ni. To je 49-letni Gurbanguli Berdimuhamedov, o katerem zaradi izjemne podobnosti s pokojnim predsednikom mnogi domnevajo, da je pravzaprav njegov nezakonski sin. Kandidat opozicije v izgnanstvu, 58-letni Hudojberdi Orazov, na volitvah ne more sodelovati.
Odbor za zaščito novinarjev (CPJ) s sedežem v New Yorku je v letnem poročilu na 300 straneh za dva največja kršitelja na področju svobode medijev označil ruskega in venezuelskega predsednika Vladimirja Putina in Huga Cháveza. Vodja nove levice v Latinski Ameriki si je ta naziv prislužil z novembrsko grožnjo z odvzemom licence venezuelskim elektronskim medijem, ki da poskušajo razdeliti, oslabiti in celo uničiti venezuelsko državo. »Greh« ruskega predsednika Vladimirja Putina je julijski podpis ukrepa, v katerem je potegnil vzporednice med novinarstvom in terorizmom.