Venezuelski predsednik Hugo Chávez je sprejel odlok, po katerem bo 1. maja 2007 državno naftno podjetje Petroleos de Venezuela SA (PDVSA) prevzelo 60-odstotni delež v štirih naftnih projektih, ki so še v rokah ameriških, britanskih, francoskih in nizozemskih naftnih podjetij Exxon Mobil, Chevron, ConocoPhillips, Total SA, Petroleum in Statoil ASA. Ta podjetja imajo naftna polja na območju reke Orinoko na vzhodu Venezuele in načrpajo 600.000 sodov nafte na dan. Chávez, ki je na položaju neformalnega voditelja t. i. nove levice v Latinski Ameriki nasledil opešanega kubanskega predsednika Fidela Castra, je s tem dejanjem sklenil nacionalizacijo vseh za Venezuelo »strateško pomembnih panog«.
»Prvega maja bomo zasedli naftna polja in tam izobesili venezuelske zastave,« je v tedenskem radijskem nagovoru v značilnem grmečem slogu oznanil venezuelski predsednik Hugo Chávez, za nekatere demagog in levičarski populist, za druge edini pravi nasprotnik neoliberalizma. Ni ostal zgolj pri besedah. Na slovesnosti v Caracasu je že podpisal odlok, s katerim je zakoličil nacionalizacijo venezuelske naftne industrije. Seveda je tudi postavitev zadnjega temelja za gradnjo venezuelskega socialističnega sistema – Chávez je že nacionaliziral največja tuja telekomunikacijska in elektroenergetska podjetja – pospremil s sočno retoriko: »Privatizacija venezuelske naftne industrije, ki so jo tuje naftne družbe izvedle v 90. letih prejšnjega stoletja, je bila sramota. Samo še ta del smo morali dobiti nazaj. Nafta je zdaj last vseh Venezuelcev!«
Omenjene delniške družbe bodo štiri mesece upravljali prehodni odbori, potem pa jih bodo prevzele venezuelske ekipe. Tujim naftnim podjetjem pa Chávez ni povsem zaloputnil vrat. Še več, celo želi si, da bi ostala pri projektih; kot manjšinski partnerji. In dokler dogovor o prihodnjem sodelovanju ne bo sklenjen, venezuelski vladi ni treba razmišljati, kako poplačati 13 milijard evrov vredne naložbe v naftnih projektih. Pretekle izkušnje kažejo, da se tujcem ni treba bati. Doslej je namreč Venezuela še vedno odigrala fair play in nacionalizacije v drugih sektorjih ustrezno kompenzirala. A v igri doslej še ni bilo tako vrtoglavih vsot.
Z odlokom je Chávez uresničil tisto, kar je napovedoval dolgo, že pred mesecem dni pa je potolažil tudi 4000 venezuelskih delavcev, zaposlenih pri tujih naftnih podjetjih. Zagotovil jim je, da ne bodo ostali na cesti in da bodo lahko vsi postali uslužbenci venezuelskega državnega naftnega podjetja. Neomejeno moč pri poseganju na področje energetike, financ in davkov, bančništva in vojske omogočajo Chávezu posebna pooblastila, ki mu jih je januarja podelil kongres. Skorajda »božjo« moč bo tako imel do julija 2008.
Nacionalizacija venezuelske naftne industrije bo končana na mednarodni praznik dela. Domiselen datum, a le na prvi pogled. Na isti dan je pred letom dni namreč nacionaliziral naftno in plinsko industrijo že bolivijski predsednik Evo Morales. Ta s predsednikom Nikaragve Danielom Ortego, hudo bolnim kubanskim predsednikom Fidelom Castrom in venezuelskim predsednikom Hugom Chávezom sestavlja t. i. latinskoameriško četverico socialistov.
Nekoliko bolj zmerna levica je na čelu večine držav Latinske Amerike, Čila, Urugvaja, Argentine, Brazilije, Peruja, Kolumbije in Ekvadorja. Ne glede na to ali morda prav zato se na turnejo po »rdeči celini« odpravlja ameriški predsednik George Bush. V Caracasu se ne bo ustavil, pač pa bo pri drugih voditeljih Latinske Amerike toliko bolj vztrajno lobiral za popolno osamitev Venezuele. Zaman, je prepričan Chávez, ki Bushu v neomajni veri v protiameriško razpoloženje v Latinski Ameriki obljublja množične demonstracije. »Malemu gospodu s Severa, kralju okupatorjev in kralju lažnivcev, pripravljajo narodi Južne Amerike nepozaben sprejem,« je svojemu »staremu znancu« izrekel dobrodošlico venezuelski predsednik Hugo Chávez.