Ruske oblasti so praznik branilcev domovine počastile tako kot vsako leto, a vendar nekoliko drugače. Ruske oborožene sile je namesto dolgoletnega obrambnega ministra Sergeja Ivanova tokrat postrojil novi obrambni minister Anatolij Serdjukov. Ruski predsednik Vladimir Putin je, mrzlemu zimskemu jutru navkljub, na grob Neznanega junaka položil venec. Na neuradni praznik vseh ruskih moških, nekakšen moški ekvivalent dneva žena, so komunisti tudi letos pripravili demonstracije, na katerih se je poleg večnih »nostalgikov« zbrala tudi peščica nasprotnikov sedanjega ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Moskvo so preplavile rdeče zastave s srpom in kladivom, portreti Josipa Stalina in druge relikvije iz ruske polpretekle zgodovine. Pisana druščina, ki se je zbrala pred mogočnim spomenikom komunističnega ideologa Karla Marxa v središču Moskve, je ruskim oblastem izrekla dvojno pritožbo: opozorila je na bedo ruskih vojnih veteranov in na dekadenco ruske vojske.
Z odgovorom so ruske oblasti postregle v televizijskem nagovoru novega ruskega obrambnega ministra Anatolija Serdjukova. Ta je poudaril, da si bo prizadeval za posodobitev ruske vojske. Ambiciozen program posodobitve je začrtal že njegov predhodnik Sergej Ivanov, a ga je uresničil bore malo, pa čeprav je bil po mnenju mnogih precej bolj kompetenten kot Anatolij Serdjukov, ki je bil na položaj obrambnega ministra imenovan pred tednom dni. Takrat so številni z nemalo zlobe poudarjali predvsem Serdjukove dosedanje izkušnje: vodenje trgovine s pohištvom in pobiranje davkov za rusko davčno upravo.
Dan počastitve ruske vojaške veličine pa je tudi dan njene velike sramote. Prav 23. februarja leta 1944 je sovjetski diktator Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin izdal odlok o deportaciji pol milijona Čečencev in Ingušev, za izpolnjevanje tega odloka pa je, kljub najhujšim bitkam z Nemci, skrbelo kar 100.000 rdečearmejcev.
Polovica deportirancev se ni nikdar več vrnila, sramotne obtožbe o njihovi množični kolaboraciji z nacisti, ki so bile za nekdanjo sovjetsko partijsko vodstvo pretveza za dokončno rešitev čečensko-inguškega vprašanja, pa je kavkaško ljudstvo odrešil šele sovjetski voditelj Nikita Hruščov.
Triindvajsetega februarja leta 1918 so se začeli vseruski protesti v podporo Rdeči armadi, sledila je februarska revolucija, ki je odnesla carja. Praznik, ki se je sprva imenoval dan Rdeče armade, je po vsaki večji prelomnici v ruski zgodovini dobil novo ime. Po drugi svetovni vojni so ga preimenovali v dan sovjetske vojske, po padcu komunizma pa v dan branilcev domovine. Dela prost dan je postal pred petimi leti, z odlokom ruskega predsednika Vladimirja Putina.
Preden so julijanski koledar zamenjali z gregorijanskim, je 8. marec – ta je v Rusiji še vedno dela prost dan žena – padel ravno na 23. februar. Dan torej, ko imajo v Rusiji razlog za praznovanje – ali izgovor za popivanje – vsi, tako moški kot ženske.