»To je največja evropska prodajalna na prostem,« je med obhodom nepregledne vrste zabojnikov na tržnici z imenom Sedmi kilometer v Odesi pred leti zatrjevala znanka. Najverjetneje nehote, morebiti pa tudi zavestno, je zamolčala, da je uradno največja v Evropi tržnica Izmailovo, ki se na vzhodu Moskve razteza na 80 hektarov velikem območju.
V čebelnjak na obrobju Moskve, v katerem stoji celo lesena replika Kremlja in je po površini trikrat večji od tistega Kremlja, ki stoji na moskovskem Rdečem trgu, se vsak konec tedna zgrne več kot 100 tisoč prodajalcev in obiskovalcev. Izmailovsko tržnico to uvršča med največje stičišče ljudi, izdelkov in kapitala v Evropi.
Pred razpadom Sovjetske zveze je bil tam čisto običajen bolšji trg, na katerem so obubožani prebivalci maloštevilnim turistom za drobiž ponujali sovjetske spominke, matrijoške, jantar, kučme in celo ikone. Takrat so prodajalci hlepeli predvsem po dolarjih, ki so jih kljub prepovedi poskušali izpuliti strankam, zdaj raje sprejemajo rublje, tržnica pa je postala hibrid med umetnostno galerijo in prodajalno antikvitet, kar jo po mnenju poznavalcev uvršča tudi med najboljše bolšje trge na svetu.
Od matrijošk do kučem
Na ličnih lesenih stojnicah v dveh nadstropjih je mogoče kupiti ročna dela, nakit, umetnine, stare dokumente, značke, plakate ter kipe in fotografije sovjetskih voditeljev. Pri turistih gredo za med še vedno predvsem matrijoške, v Sloveniji znane pod napačnim imenom babuške, med domačini pa so trenutno zelo priljubljeni plakati z državnimi simboli in predsednikom Vladimirjem Putinom.
»Ne vem, ali bi kupila njegov poster, saj se poslavlja z oblasti, dajte mi samo ruski grb in zastavo,« ob stojnici naglas razmišlja svetlolaso dekle. »Saj še ni jasno, da se poslavlja z oblasti,« jo za poster s Putinom nagovarja spremljevalec. Na vprašanje, zakaj je kupila vse te plakate, pojasni, da skoraj ni več pisarne, ki je ne bi krasili državni simboli in ruski voditelj, zato se je za nakup odločila tudi sama.
Čeprav Rusijo do najhujšega mraza loči še vsaj nekaj tednov, na drugem koncu ponujajo nepregledno število kučem vseh barv in modelov. »Ščiti pred bombo, jedrskim orožjem, odporna pa je tudi proti vodki,« s šaljivim pristopom v angleščini vabi prodajalec. Ko pomerimo, se ga sploh ne moremo več znebiti. V toplem popoldnevu, v katerem se zdi dolga ruska zima oddaljena za več svetlobnih let, se vseeno ne odločimo za nakup.
Na Izmailovski tržnici, kjer je popoldanska gneča tolikšna, da se je skoznjo težko prebijati, prodajalci postanejo agresivni šele, ko morebitni kupec pokaže zanimanje za kakšen izdelek. Vmes si čas krajšajo s klepetanjem z drugimi prodajalci in družinskimi člani, ki predvsem pomladne in poletne vikende najraje preživijo kar v lesenem labirintu. Tudi velika družina prodajalca preprog iz Srednje Azije, ki je ob našem obisku ob pitju čaja uživala zleknjena na debele preproge.
Prodaja iz kovčkov
»Vernisaž« Izmailovo je zaradi velike izbire spominkov priljubljen predvsem med turisti, medtem ko se domačini precej pogosteje izgubijo med raznovrstno kramo bližnje Čerkojzovske tržnice, ki je v nesramno dragi Moskvi osamljena oaza poceni nakupov. Prodajalci iz Tadžikistana, Uzbekistana ter drugih držav srednje Azije in Kavkaza tam 356 dni na leto ponujajo obleko, obutev in druge izdelke pretežno kitajske izdelave. Blago v velikih količinah nakupijo na Kitajskem, v vzhodni Evropi ali Turčiji in na domačo tržnico dostavijo po napornih in več dni dolgih vožnjah z rednimi avtobusnimi linijami in kombiji. S takšno »prodajo iz kovčkov« se v nekdanjih sovjetskih republikah ne preživljajo samo neizobraženi imigranti, ampak so se v neusmiljeni bitki za preživetje k temu prisiljeni zateči celo univerzitetni profesorji.
»Kako gre prodaja?« povprašamo prodajalca iz Tadžikistana. »Super,« se pohvali in zatrdi, da v Rusiji kot Tadžik ne čuti nikakršne diskriminacije. A po kratkem klepetu, v katerem nam razkrije, da prihaja iz glavnega mesta Dušanbeja, ki da je znan kot Pariz v malem, nas z besedami, češ da motimo prodajo, od stojnice odžene sosednja prodajalka.