»Želim vam vesel praznik. Prihaja pomlad, ko se ženske razcvetite kot rože. Tudi če ste že drugače lepe, pametne in očarljive,« je že v petek dopoldne s čestitkami pohitel kurator ruskega ministrstva za zunanje zadeve Jevgenij Karlov. To je storil mehkozvočno in gostobesedno, kot to znajo le Rusi. Zvečer se je s šopkom irisov in bonboniero oglasil še stanodajalec Volodja. V Rusiji je 8. marec državni praznik in dela prost dan, predvsem pa čas prave potrošniške orgije, ki je večja le še okoli novega leta.
Vse do ponedeljka zvečer bodo po moskovskih ulicah paradirale trume moških z ogromnimi šopki tulipanov, rdečih nageljnov, popularnih v sovjetskih časih, narcis, ciklam, mimoz, zvončkov in vrtnic. Že naslednji dan se bodo stvari vrnile v stare tirnice, ruske ženske pa bodo soočene z realnostjo, v kateri se zanje ne cedita samo med in mleko.
Dan žena je mednarodni praznik žensk oziroma dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk in je zrasel na zelniku ameriških socialistk, ki so prve večje demonstracije za svoje pravice organizirale že leta 1908. Pozivale so k enakopravnosti žensk pri delu, volilni pravici in odločanju o splavu. Prav v Združenih državah Amerike so ženske tudi prvič praznovale svoj dan, kar se je zgodilo 28. februarja leta 1909, leta 1911 pa je v tekstilni tovarni Triangle v New Yorku izbruhnil požar, v katerem je umrlo več kot 140 tovarniških delavk, zato se praznik povezuje tudi s tem dogodkom. K njegovi uveljavitvi na Stari celini je odločilno pripomogla nemška feministka in socialistka Klara Zetkin, in na njeno pobudo so že leta 1911 praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. V Rusiji so se jim pridružili kmalu po oktobrski revoluciji leta 1917, 8. marec pa je postal predvsem praznik vseh sovjetskih delavk. Zdaj je izgubil svoj ideološki naboj in je nekakšna ruska različica amerikaniziranega valentinovega oziroma dneva vseh zaljubljencev.
Feminizacija revščine
V Sovjetski zvezi je praznik služil predvsem propagandnim namenom, saj komunistična oblast ni poznala boljših sredstev, s katerimi bi vsaj nekoliko razbremenila ženske, ki so bile hkrati matere in delavke. Praznik so zaradi komunističnega predznaka v nekaterih nekdanjih sovjetskih republikah, kot je denimo Estonija, odpravili takoj po osamosvojitvi. Tudi v Rusiji je že nekaj časa zgolj en dan v letu, na katerega očetje in sinovi z drobnimi pozornostmi izražajo hvaležnost materam in ženam. Te so se po razpadu Sovjetske zveze znebile identičnih sivih uniform in se zdaj med seboj čedalje bolj razlikujejo tudi po družbenih vlogah. Nekatere so samo okrasek ob boku uspešnih in bogatih mož, druge so še naprej polno zaposlene matere in žene, tretje pa je kapitalizem pahnil v le še hujšo bedo.
Po raziskavi Rossijske Gazete se je položaj žensk v zadnjih 15 letih na področju izobraževanja in zaposlovanja močno poslabšal in v Rusiji se vedno več žensk srečuje z diskriminacijo na delovnem mestu, ko se delodajalci otepajo predvsem žensk z majhnimi otroki, nosečnic in starejših od 35 let. Po podatkih Olega Pilšikova, nekdanjega direktorja moskovskega komiteja za družino in mladino, je med nezaposlenimi precej več žensk kot moških, po podatkih skupne raziskave srednjeevropske in evrazijske pravne iniciative pa so ženske za isto delo v Rusiji še vedno plačane 36 odstotkov manj od moških kolegov, zato strokovnjaki že govorijo o »feminizaciji revščine«. Mera je polna, če k vsemu skupaj dodamo še družinsko nasilje, s katerim se po statističnih podatkih spopada večina poročenih Rusinj in ga organi pregona sploh ne jemljejo resno. Obravnavajo ga kot zasebno zadevo, saj celo ruski pregovor pravi, »da je moški, ki tepe, moški, ki ljubi.«
Predvsem ruskim ženskam se v svojih delih posveča tudi prvo žensko pero sodobne ruske literature Ljudmila Ulicka, za katero so prav ženske »največje premoženje Rusije«. V lanskem intervjuju za Emzin je položaj opisala takole: »Mislim, da je za ruske ženske življenje precej bolj naporno od življenja žensk v drugih državah, predvsem pa je težje od življenja ruskih moških. V naši državi je zaradi malih in velikih vojn, ki so divjale v zadnjem stoletju, čedalje manj moških. Na ženskih plečih je tako dvojno breme. V skladu z rusko tradicijo se je naša enakopravnost končala takrat, ko so ženske skupaj z moškimi začele graditi ceste in voziti tramvaje. V tem ni ničesar dobrega, razen da se je značaj ruskih žensk okrepil. Z njimi je mogoče samo sočustvovati, kajti nikjer nisem videla toliko nesrečnih žensk, ki se s svojo nesrečo pogumno spopadajo.«
Kaj se je zgodilo z moškimi?
Svoj praznik imajo v Rusiji tudi moški, in sicer praznik branilca domovine, ki je prav tako dela prost dan in ga praznujejo 23. februarja. Z njim praznujejo dan, ko je bil Rusiji leta 1918 prvi množični vpoklic v Rdečo armado. V Sovjetski zvezi se je imenoval dan Rdeče armade in je bil posvečen zgolj sovjetskim vojakom, vendar so ga že takrat posvojili vsi ruski moški, ki ga še zdaj praznujejo predvsem tako, da pijejo nekoliko več kot sicer. Tudi zato so Ulicki ruski moški precej manj všeč kot ruske ženske: »Kaj se je zgodilo z našimi moškimi? Začelo se je z rusko-japonsko vojno in vse od takrat – to pomeni že več kot sto let – je država v nekakšni vojni, ki ni vedno uradno napovedana. Moški, ki so preživeli vojno (ali zapor, v katerem je veliko naših moških), so povsem deformirani. Fizično, psihično in družbeno. S težavo izpolnjujejo svoje družinske in delovne obveznosti. Imamo največ padlih v vojnah, že služenje v vojski je nevarno, veliko je alkoholikov. Statistika kaže, da je pri nas precej več žensk kot moških, če pa dodamo še vse funkcionalno nesposobne, je moških v naši državi kar polovica manj kakor žensk.«
Večkrat nagrajeno rusko pisateljico Ljudmilo Ulicko lahko odslej beremo tudi v slovenskem jeziku, saj je sredi februarja pri založbi Zavod Litera izšla njena knjiga Daniel Stein, prevajalec, ki se posveča človeški nravi, tavajoči v mraku temačnega okolja prejšnjega stoletja, zlasti holokavsta.