Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Arhipelag, kjer nihče ne ve, od kod je

Sloviti Poljak Ryszard Kapuscinski je v uvodu potopisa po Afriki V senci sonca zapisal, »da nas potovanje z letali nasilno iztrga iz snega in mraza in nas še isti dan vrže v vročino tropov. Ko si še manemo oči, se znajdemo v vlažnem peklu. Takoj se začnemo potiti. Ko pozimi priletimo iz Evrope, se znebimo plaščev in puloverjev. Gre za prvo gesto iniciacije, ki jo Severnjaki opravimo po prihodu v Afriko.«


 

Skupaj z drugimi ubežniki pred letošnjo sibirsko zimo sem se na letališču v Zanzibarju z veseljem ločila od zimske garderobe. Tako kot povsod v Afriki te tudi na arhipelagu otočkov ob vzhodni afriški obali bolj kot karkoli drugega presunejo žareča sončna svetloba in intenzivne barve.

»Dežela črnih«

Neskončne plaže Zanzibarja, kar v dobesednem prevodu pomeni Dežela črnih, prekriva rafiniran bel pesek, v katerem se noge pogrezajo za kar nekaj centimetrov. Po razbeljenem pesku od zgodnjega dopoldneva do poznega popoldneva domačini kot kavke prežijo na turiste. »Ime mi je James Bond 007,« se mi eden tamkajšnjih »beach boysov«, kot jih žaljivo imenujemo tuji turisti, pridruži na sprehodu ob azurni obali Indijskega oceana. Po »ugodni ceni« mi ponuja obisk domače vasi, »kjer otroci med okušanjem baobaba delajo prikupne grimase in rastejo ogromni kruhovci«, ekskurzijo v gozd z opicami ter izlet s tradicionalnim ribiškim čolnom »dhow«, ki ga izdolbejo iz že skoraj iztrebljenih mangovih dreves.

»V svoji moči, gracioznosti in vzdržljivosti se domačini gibljejo naravno, svobodno ter v tempu, ki ga narekujeta klima in tradicija. Ležerno in umirjeno, kot da bi se zavedali, da v življenju tako ali tako ne morejo ničesar doseči,« se je Kapuscinski poklonil gracioznosti Afričanov – največjemu odkritju Afrike. Prav zaradi njih na belih sipinah ni dolgčas niti minuto, zato nikakor ne morem razumeti turistov, ki se naselijo v luksuznih hotelskih kompleksih, kamor je domačinom vstop prepovedan. Na nekaterih zasebnih plažah imajo nameščene celo oborožene varnostnike, zato vse skupaj neprijetno spominja na apartheid. »Beach boysi«, ki so nekakšna mešanica beračev, goljufov in trgovcev s spominki, jih poskušajo izigrati tudi tako, da ves dan stojijo v morju in na turiste prežijo kar tam. Sami pravijo, da so »biznismeni«, ki nočejo delati v turistični industriji, saj je ta zanje zgolj »nova oblika suženjstva«.

Večina hotelov na jugovzhodni obali Zanzibarja je v lasti Italijanov in eden od družinskih penzionov me zaradi belih marmornatih poslopij, v umazano rjavo uniformo oblečenih čistilk ter brezhibno polikanih natakarjev neprijetno spominja na nekdanje plantaže bombaža na jugu Amerike. Zaradi prevlade Italijanov večina domačinov turiste nagovarja kar v tem jeziku. »Ciao, bella,« s komplimentom v italijanščini led prebijajo tudi Masaji, ki turistom prodajajo tradicionalni nakit. Po zaslugi filmske uspešnice Bela Masajka so postali prava turistična atrakcija, med domačini pa niso najbolj priljubljeni. »So prišleki brez vsake kulture. Izjemno so neumni,« s predsodki nastopi Ali, lastnik edine svahilijske restavracije daleč naokoli.

»Danes sem mzungu!«

Za pripravo sveže ulovljenih morskih specialitet si čisto po afriško vzame precej časa. »Na hrano boste čakali samo eno uro,« ponosen na svojo učinkovitost naznani skupini mladih Američanov. »Eno uro, pa saj ne morem verjeti,« se čisto po ameriško glasno razburja obilna Američanka. Z nemalo zlobe navržem, naj morda poskusijo kar z McDonald’som, ki ga v Zanzibarju seveda ni. »Alah nas uči, da je treba biti potrpežljiv,« na glas razmišlja Ali, ko skupina Američanov protestno odide. Kar 99 odstotkov Zanzibarčanov je muslimanov, vse bolj priljubljen pa menda postaja tudi radikalni islamizem. Kljub temu sta gola koža in alkohol v turističnih naseljih povsem sprejemljiva.

»Danes sem mzungu!« uborni afriški ribič Ramzan uporabi izraz, ki v svahiliju pomeni človek bele polti. Jezik, s katerim se sporazumevajo v večini vzhodnoafriških držav, domnevno izvira prav z Zanzibarja, kjer ga imenujejo kisvahili. Za belca se razglasi, ko me zapelje na tradicionalnem ribiškem čolnu, za kar za tamkajšnje razmere zasluži lepe denarce. »V žepu imam veliko denarja, poleg tega sem ujel polno rib. Danes sem bogat človek,« se njegov obraz razleze v širok nasmeh. »Hakuna Matata!« ponovi frazo, ki v svahiliju pomeni biti brez skrbi oziroma problemov in je zaščitni znak Zanzibarja, zato so z njo opremljeni tudi pisani šali, imenovani pareo, ki jih od jutra do večera prodajajo domačinke, zavite v tradicionalne kange. Ko se morje zjutraj umakne, na plitvinah nabirajo alge, školjke in rakce.

Ramzan je doma iz tipične ribiške vasice Mihamvi Pingve, ki spominja na pogorišče, na katerem je nekdo naselil ljudi. Stoji le nekaj metrov od ograjenih in zastraženih luksuznih hotelov, kjer ena prenočitev stane najmanj toliko, kot znaša povprečna letna plača na otoku, to je 250 dolarjev. Bližnjo plažo reklamirajo »kot eno najlepših na svetu«, v resnici pa zaradi obilice posušene morske trave deluje precej neugledno. Tudi razvpita restavracija z imenom Rock, ki stoji na manjši skali sredi morja, je zaradi oseke precej manj glamurozna, kot je videti na turističnih prospektih. »Daj mi dolar, daj mi dolar!« me ob nogometnem igrišču obkroži gruča otrok. Čeprav v lokalnem vodniku obdarovanje z denarjem odsvetujejo, češ da se s tem spodbuja beračenje, se jim kar ne morem upreti. »Nimam mame, nimam očeta,« neprepričljivo ponavlja skorajda že odrasla mladenka, ki so jo belci, kot kaže, že čisto pokvarili.

Gospodična kot vozovnica za Frankfurt ali Berlin

Začetek deževne dobe je, in zgodaj zjutraj se iz sinje črnih oblakov ulije dež. Po razdrapani cesti prispem do postajališča dale-dale, kot pravijo tamkajšnjim mini avtobusom, s katerih ljudje visijo kot grozdni sadeži. Pod improvizirano streho iz počrnelih palmovih listov se pred dežjem skrivata dva domačina. Melanholično me pogledata in brez besed naredita prostor tudi zame, medtem pa mimo pripelje bela toyota.

»Ali greš v Stone Towney?« mi kodrasta svetlolaska ponudi prevoz. Govori v lokalni angleščini, za katero je značilno, da se vse besede končajo z mehkim i, zaradi česar, denimo, »sweet« postane »sweety«. Stefi je doma iz nekdanje Vzhodne Nemčije in že nekaj let živi na Zanzibarju. »Ljubim Afriko, zato se kar ne morem posloviti,« pravi 30-letnica, ki dela v turistični industriji. Življenje seveda ni idealno, pa nikakor ne zaradi vremena, ki je v deževni dobi pogosto precej neprijetno, ali tropskih bolezni, pač pa zaradi odnosa Afričanov do Evropejcev, »v katerih vidijo zgolj hodeče vreče denarja«. Stefi se pritožuje, da ne moreš nikomur zaupati, še zlasti če si ženska. »Napredna mladina sanjari o tem, da bo emigrirala v Evropo. Sita sem tega, da v meni vidijo vozovnico za Frankfurt ali Berlin,« je odkritosrčna sogovornica. V več kot treh letih na Zanzibarju je videla veliko revščine, bolezni, nasilja in izdajstev, a se njegovemu grenko-sladkemu čaru kar ne more upreti.

Divjo in bogato zeleno džunglo zamenjajo prašni domovi, potok ljudi je čedalje močnejši. Znajdemo se sredi burnega, skorajda nasilnega afriškega bazarja, kjer se le s težavo prebijemo skozi kolono motoristov, obloženih z bananami, kokosom in mangom. Dobrodošli v Zanzibar Townu, novem glavnem mestu napol avtonomnega tanzanijskega arhipelaga z 800.000 prebivalci, ki je v zadnjih 50 letih zrasel v bližini zgodovinske prestolnice Stone Town. V kamnitem in starodavnem arabskem pristanišču se zdi, kot da so jo odnesli brez dežja. Sonce z močnimi žarki beli stene eksotičnih poslopij v arabskem slogu in z masivnimi rezljanimi vrati. »Zvečer obvezno obišči rasta bar v mestni trdnjavi,« za slovo svetuje Stefi. Reggae glasba, vonj po hašišu in bele turistke v objemu temnopoltih spremljevalcev.

Najdlje delujoča tržnica s sužnji na svetu

Zanzibarju so svetovno slavo prinesle začimbe, med večjimi turističnimi znamenitostmi pa je tudi ogromna anglikanska cerkev v Stone Townu, ki so jo v drugi polovici 19. stoletja zgradili na nekdanji tržnici s sužnji, na kateri se je trgovina z ljudmi vlekla najdlje. »Takšna je afriška tragedija,« resignirano ugotavlja turistični vodnik Amilcar Juma. »Imamo se za Zanzibarčane, vendar nobeden od nas pravzaprav ne ve, od kod izvirajo njegovi predniki. Sužnje so sem vodili iz vse vzhodne in centralne Afrike.«

Vsako leto so na dražbah prodali do osem tisoč ljudi, tržnico pa so zaprli šele leta 1874, na ukaz sultana Zanzibarja in Omana, ki je odločitev sprejel po diktatu Britancev, de facto vladarjev otoka. A trgovina z ljudmi se je na Zanzibarju nadaljevala še najmanj 50 let, največ zaslug za to, da se je res končala, pa ima britanski misijonar in raziskovalec David Livingstone, ki je na Zanzibarju še dandanes ena najbolj cenjenih zgodovinskih osebnosti.

»Trgovino z ljudmi so na Zanzibar prinesli Portugalci,« Juma niza zgodovinske podatke. Vasco da Gama je na otokih prvič pristal leta 1499, ko se je vračal iz Indije, v 16. stoletju pa jih je že okupirala portugalska krona. Čez manj kot 100 let so trgovino s sužnji v celoti prevzeli Arabci. »Sužnje so kradli, razna plemena so drugo drugo prodajala v suženjstvo, plemenske poglavarje pa so s prevaro pripravili, da so oddajali svoje ljudi. Govorili so jim, da jih bodo naučili obrti in poslali nazaj,« med drugim slišim med sprehodom po klavstrofobično nizkih in temačnih podzemnih zaporih, kjer so sužnje vklenjene v verige zadrževali od dražbe do dražbe. »Skupaj so bili pripadniki različnih plemen, ki niso govorili istega jezika. Nezmožnost sporazumevanja, nemogoče sanitarne razmere in bolezni so popolnoma ubili vsakršno željo po uporu. Postali so kot živina.«

Živ je ostal le vsak tretji suženj, v prodajo pa so šli samo najmočnejši in najbolj vzdržljivi. Njihovo moč so preizkušali tako, da so jih privezali ob drog in pretepali do neprepoznavnosti. Če so bili prodani v arabske države, so jih kastrirali in tako preprečili, da bi imeli potomce.

Brutalno maščevanje za več stoletij ponižanj in trpljenja se je zgodilo 12. januarja 1964, ko so med krvavo revolucijo na Ungudži, enem večjih otokov zanzibarskega arhipelaga, temnopolti vstajniki ubili 18.000 Arabcev in Indijcev.


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

10/4/2013 clanek-2216744.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo