Velesili, ki imata v lasti 95 odstotkov svetovnega jedrskega arzenala in se z njim zadnjih šestdeset let medsebojno držita v šahu, sta med prvim obiskom ameriškega predsednika Baracka Obame v Rusiji naredili še en majhen korak pri omejevanju zalog strateškega uničevalnega orožja. Zadnja desetletja sta ga ZDA in Rusija nakopičili toliko, da lahko tista stran, ki namerava prva pritisniti na sprožilec, računa tudi s povračilnim udarcem, to pa je postalo znano kot doktrina Vzajemno zagotovljenega uničenja....
Velesili, ki imata v lasti 95 odstotkov svetovnega jedrskega arzenala in se z njim zadnjih šestdeset let medsebojno držita v šahu, sta med prvim obiskom ameriškega predsednika Baracka Obame v Rusiji naredili še en majhen korak pri omejevanju zalog strateškega uničevalnega orožja.
Zadnja desetletja sta ga ZDA in Rusija nakopičili toliko, da lahko tista stran, ki namerava prva pritisniti na sprožilec, računa tudi s povračilnim udarcem, to pa je postalo znano kot doktrina Vzajemno zagotovljenega uničenja. Ravnovesje je spremenilo naravo tega orožja; zdaj ni več namenjeno neposredni uporabi, ampak bolj psihološkemu pritisku, ki sili k sprotnemu reševanju nakopičenih problemov. V tem smislu je jedrsko orožje dobro izpolnilo svojo vlogo.
Svet si za postopno razoroževanje prizadeva že več kot tri desetletja, zato zgodovina vsak dogovor v tej smeri interpretira kot uspeh. V tem smislu je bil uspešen tudi moskovski vrh. Težko pa bi rekli, da je bil prelomen. Predvsem zato, ker sta Obama in Medvedjev na njem podpisala samo okvirni sporazum, ki ga je treba še precej konkretizirati. Za zdaj ni jasno niti to, ali imata obe strani res namen skleniti kar koli zavezujočega v najkrajšem možnem času.
O ruski iskrenosti je treba dvomiti zaradi še tople doktrine o strateški varnosti, v kateri sta največja grožnja ZDA in Nato. Še toliko bolj, ker jima Rusija z zastarelim konvencionalnim orožjem ne more konkurirati, poleg tega pa danes še ni mogoče presoditi, kako zmogljive bodo v naslednjih letih postale ameriške rakete za prestrezanje balističnih izstrelkov, ki bi zelo vplivale na strateško ravnovesje. Zaradi vsega naštetega je treba računati na nasprotovanje ruskih jastrebov, brez težav pa ne bo šlo niti na drugi strani, saj se bo moral tudi Obama brez dvoma spopasti z jastrebi iz vrst republikancev.
Tudi če se bo strateški jedrski arzenal res zmanjšal, to nikakor ne bo povečalo možnosti preživetja našega planeta, če bo kdo pritisnil na rdeči gumb. V novem sporazumu opredeljene kvote lahko namreč Zemljo še vedno spremenijo v puščavo in so poleg tega v skladu z že dolgo znanimi namerami na obeh straneh; Rusija je nameravala v prihodnjih treh letih zmanjšati število jedrskih konic na 1800 ali manj, ZDA pa na 2200. Podobno je z nosilci teh konic: Rusija jih menda ima 800, ZDA pa 1200. Okvirni sporazum predvideva od 1500 do 1675 jedrskih konic in od 500 do 1100 nosilnih raket.
Po drugi strani bo morebitna sklenitev novega sporazuma o zmanjšanju strateškega jedrskega orožja velesilama omogočila, da pozornost, ki sta jo doslehj posvečala druga drugi, usmerita na druge. V tem smislu je pomemben zlasti nadzor nad jedrskimi ambicijami Severne Koreje in Irana. Prav zaradi njiju Washington in Moskva svoje razoroževanje odmerjata s filigransko natančnostjo. Preveliko zmanjšanje – do katerega je še daleč – bi podrlo tudi dosedanje geopolitično ravnovesje. Ameriško-rusko razoroževanje hkrati pomeni krepitev drugih jedrskih sil, kakor sta Velika Britanija in Francija, ki pa Rusijo še zmeraj skrbita precej manj kot denimo Kitajska, saj se v Moskvi bojijo, da bi razoroževanje lahko izkoristila za širjenje svojih jedrskih zmogljivosti in Rusijo spodrinila z mesta druge najmočnejše države na svetu.
Po vsem naštetem lahko za največji dosežek ameriško-ruskega vrhunskega srečanja mirne vesti označimo splošno otoplitev v odnosih med Združenimi državami in Rusijo. Prva lastovka je torej tu; bomo do konca leta dočakali še pomlad?