V Rusiji je razprava o obdavčitvi hranilnih vlog v ciprskih bankah naletela na buren odziv. Z ostro kritiko sta se oglasila predsednik Putin, premier Medvedjev, vodstvo Gazprombanka pa je ciprskemu predsedniku Nicosu Anastasiadasu ponudilo alternativo trojkini rešitvi. V zameno za koncesije pri izkoriščanju 12 ciprskih naftnih in plinskih polj so jim ponudili sredstva za prestrukturiranje obubožanih ciprskih bank. Namesto »poniževalnega evropskega kredita« so pravzaprav ponudili kar odkup celotnega otoka. A Ciper ne želi postati ruski otok....
V Rusiji je razprava o obdavčitvi hranilnih vlog v ciprskih bankah naletela na buren odziv. Z ostro kritiko sta se oglasila predsednik Putin, premier Medvedjev, vodstvo Gazprombanka pa je ciprskemu predsedniku Nicosu Anastasiadasu ponudilo alternativo trojkini rešitvi. V zameno za koncesije pri izkoriščanju 12 ciprskih naftnih in plinskih polj so jim ponudili sredstva za prestrukturiranje obubožanih ciprskih bank. Namesto »poniževalnega evropskega kredita« so pravzaprav ponudili kar odkup celotnega otoka. A Ciper ne želi postati ruski otok.
Pravzaprav otok v primežu ruske politične in gospodarske elite, na kar so ruski spletni komentatorji opozorili z zemljevidom Cipra, ki so ga razdelili na naslednje regije: Putinus, Medvedus, Gazpromus, Potaninus, Usmanus, Vekselbergus in Abramovichus. Šala dneva se je glasila: »Putin je odločitev o davkih označil za provokativno vmešavanje v ruske notranje zadeve.«
Zakaj je reševanje ciprske krize v Rusiji povzročilo precej več šuma kot reševanje Grčije? Ker se je Grčija v nasprotju s Ciprom vseskozi otepala ruske pomoči. Nasprotno je Rusija že decembra 2011 Cipru namenila kredit v višini 2,5 milijarde evrov. Povsem razumljivo je, da tudi zdaj hoče ohraniti besedo.
Predvsem zato, ker je kar 23 milijard hranilnih vlog v ciprskih bankah v lasti ruskih varčevalcev in korporacij, ki bi z obdavčitvijo izgubili kar dve milijardi evrov. Reševanje ciprske krize je poučna lekcija za ruske »patriote«, ki denar, zaslužen v Rusiji, niso investirali v domače gospodarstvo, ampak naložili v evropsko bančno oazo.
Večinoma gre za oligarhe, ki imajo na bančnih računih naložen tudi denar sumljivega izvora, kot je v nedavnem tajnem poročilu opozorila nemška obveščevalna služba BND. Poleg tega večina oligarhov razpolaga z evropskimi potnimi listi, ki jih je Ciper velikodušno delil posameznikom, ki so izpolnjevali enega od dveh pogojev; osebno premoženje v višini več kot 19,6 milijona evrov ali pa zelo velika vlaganja na obubožanem sredozemskem otoku. Skupaj v zlatih časih, skupaj v krizi!
Za Rusijo kaj takšnega seveda ne pride v poštev in Anatolij Aksakov, predsednik Združenja regionalnih bank Rusije, je ruskim državljanom že svetoval, naj s ciprskih računov takoj dvignejo vse svoje prihranke. Gre za predstavnike ruske elite, verjetno tudi politične, ki naj bi jim Evropska unija že v kratkem na široko odprla vrata v schengensko območje. »Evropa se je uklonila ruskemu pritisku,« mi je visoki evropski diplomat prenesel besede, s katerimi Rusi na zasebnih pogovorih komentirajo dogovor z Evropsko unijo, ki naj bil sprejet v kratkem.
Evropski pragmatizem se zaradi krize spreminja v nenačelnost. Ruski pragmatizem utegne pokoriti pol Evrope. Brez enega samega naboja, sem novembra lani zapisala v komentarju ob obisku nekdanjega slovenskega premiera Janeza Janše v Moskvi, kjer je Rusijo pozval k nadaljnjemu investiranju v Slovenijo. Rublji sami po sebi seveda ne smrdijo, dokler zaradi njih notranje politike posameznih evropskih držav ni mogoče interpretirati kot vmešavanje v ruske notranje zadeve.