Sleparski medijski konstrukti, ki že štiri leta in pol poganjajo krvavo kolesje klavnice v Siriji. V zgodnji fazi konflikta smo poslušali litanije o smrtnem strahu Izraela pred kaosom v Siriji in zavezništvu sionističnega režima s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom.
Sleparski medijski konstrukti že štiri leta in pol poganjajo krvavo kolesje klavnice v Siriji.
Najprej smo slišali o nasilnih sirskih oblasteh, ki so s tanki gazile po miroljubnih in demokracije ter človekovih pravicah hlepečih demonstrantih. Poročilom (tukaj tukaj in tukaj) o tem, da so bili protesti že od začetka nasilni, več žrtev kot med demonstranti pa je bilo med varnostnimi silami, ni bilo dovoljeno na časopisne strani in televizijske ekrane.
V zgodnji fazi konflikta smo poslušali litanije o smrtnem strahu Izraela pred kaosom v Siriji in zavezništvu sionističnega režima s sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom. Šlo je predvsem za medijsko kampanjo demonizacije sirskih oblasti. Sodelovali naj bi z izraelsko oblastjo, ki slovi po pošastni represiji nad palestinskim ljudstvom.
Nič ni bilo bolj sprto z resnico, kajti Izrael je eden od glavnih snovalcev klavnice v Siriji. To je postalo jasno kmalu zatem, ko so propadli začetni poskusi strmoglavljenja sirskega predsednika Bašarja al Asada in se je Judovska država po sili razmer bolj aktivno vključila v vojno proti suvereni sirski oblasti. Ko je Izrael bombardiral sirsko ozemlje, je to storil v koordinaciji z napadi islamističnih upornikov. Združeni narodi so naposled objavili, da Izrael v svojih bolnišnicah zdravi ranjene borce samooklicane Islamske države (IS), potem pa je celo sama judovska država morala priznati, da dejansko pomaga sirskim upornikom. Poleg IS tudi zloglasni fronti Al Nusra, ki je po kriterijih Združenih narodov prav tako označena za teroristično organizacijo.
V bližnji okolici Izraela so jasno vidni poskusi uresničevanja starega sionističnega projekta obrambe in širitve Judovske države. Gre za načrt, ki je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in nosi ime njegovega avtorja, nekdanjega uslužbenca izraelskega zunanjega ministrstva Odeda Yinona.
Izrael si v skladu z omenjenim načrtom želi, da bi med sovražniki v njegovi okolici, v arabskem svetu, zavladala vojna in kaos. Nacionalne države, ki temeljijo na starih, kolonialno začrtanih mejah bi razpadle. Na njihovih mestih bi zrasle številne med seboj sprte manjše entitete, ki bi jih bilo zato lažje nadzorovati, kar bi Izraelu zagotovilo vlogo regionalnega hegemona s tem pa nujni pogoj za dokončen izbris palestinskega ljudstva.
Zatem so nam korporativni mediji prodajali mit o sektaški naravi sirskih oblasti. Ker predsednik Asad pripada manjšini alavitov, smo vedno znova slišali NATOlcevanja, da gre v Siriji za upor diskriminiranih pripadnikov večinske denominacije sunitov. Na laž jih je postavil že preprost pogled na kadrovsko sestavo sirske sekularne oblasti, v kateri so zgledno zastopane vse etnične in verske skupine. Če vzamemo v obzir, da vladno vojsko - Sirska arabska armada, ki je v vojni do zdaj izgubila že vsaj 50 tisoč vojakov - večinoma sestavljajo za boj očitno precej dobro motivirani suniti, se trditve o sektaštvu sekularnih sirskih oblasti razblinijo kot milni mehurček.
Je kateri od večinskih medijev kdajkoli poročal, kakšna je v kotlu sirskega »upora« usoda večmilijonske manjšine sirskih kristjanov? Ali kaj se trenutno dogaja z drugo izmed verskih manjšin, z Druzi? Resničnost je obrnjena na glavo, ko pa je vendar jasno, da je sektaška prav narava sirskega »upora«. V celoti ga namreč obvladuje ideološka matrica mračnjaškega in izključujočega vahabizma, ki z neusahljivim virom petrodolarjev iz Zaliva skrbi za dotok salafističnih skrajnežev iz polovice zemljske oble.
Osrednji mit, glavna neresnica, ki nam jo na vsak način, celo danes, poskušajo vsiliti sleparski analitiki in poročevalci sirskega konflikta, pa je mit o obstoju tako imenovanih zmernih, celo sekularnih sirskih upornikov. Kljub temu, da je že od začetka konflikta spomladi leta 2011 jasno, da so glavno sredstvo poskusov nasilnega zrušenja sirskih oblasti zgolj uvoženi islamistični, sektaški odredi smrti. Kar so nam mediji prodajali kot »upor«, »revolucijo« ali »državljansko vojno« je šolska matrica uvožene destabilizacije in agresije, ki bi brez logistične pomoči iz sosednjih držav in finančne podpore iz tujine, nemudoma doživela klavrn konec.
Z objavo tajnih dokumentov ameriške vojaške obveščevalne službe, kar je po sodni poti dosegla civilnodružbena organizacija Judical Watch, se je za resničnost izkazala vsebina, ki jo je propaganda snovalcev klavnice v Siriji vseskozi označevala za »teorijo zarote«. Upor v Siriji je docela islamističen in sektaški, so dokazali ameriški obveščevalni podatki iz začetka leta 2012, ki napovedujejo nastanek salafističnega emirata na severu Sirije in nevarnost njegove širitve v Irak. Propagandi načrtovalcev klavnice v Siriji ni preostalo drugega, kot da so preprosto zamolčali objavo dokumentov, ki so razkrinkali njeno sleparsko poslanstvo.
Medijski mit o zmernih, celo sekularnih upornikih, je v prvi fazi nudil zavetje tihemu, medijsko neopaznem nastanku IS. Še vedno pomaga njeni preskrbi s svežimi rekruti in vojaškim materijalom. Snovalci klavnice v Siriji pod pretvezo pomoči »zmernim« upornikom še danes posredno financirajo, urijo in oborožujejo bodoče kadre zloglasne IS. Novi »sovražnik zahoda številka ena«, ki je nastal po istem, umetnem vzorcu kot njegov predhodnik, je le nova, moderna Alkajdina inkarnacija.
Mit, da je samooklicana Islamska država sovražnik zahoda, je najnovejši medijski hit. Samooklicana islamska država, kot je svoj čas veljalo za Al Kajdo, zvesto služi geopolitičnim ciljem svojih tvorcev. Na mizi snovalcev sirske klavnice je že vseskozi širši načrt preoblikovanja Bližnjega vzhoda ameriških “neokonov”, ki se povsem ujema z vizijo Odeda Yinona. Razkosanje in balkanizacija po verskih in etničnih črtah v namen nadzora, manipulacije in prevlade. Zato sta danes glavni tarči sektaških odredov smrti IS prav multietnični in sekularni družbi Sirije in Iraka.
Drugi »zmerni« uporniki, kamor propaganda za promocijo sirske klavnice danes potiho prišteva salafistične uporniške brigade, ki se borijo z ramo ob rami s fronto Al Nusra in drugimi ostanki Alkajde, seveda niso prav nič nežnejši od tistih IS. Modus operandi upornikov se že od začetka konflikta ujema z zločinskim profilom sektaških odredov smrti. Snovalcem klavnice v Siriji ustreza, da svojemu naraščaju, kot nekoč Al Kajdi, ko pride čas, nalepijo etiketo sovražnika. Na ta način je lažje dosegljiv cilj vojne vseh poti vsem, ki vodi v željeno balkanizacijo. Naloga kaosa in destabilizacije je opravljena prek posrednika. Umetno ustvarjeni hudobec, kot denimo nekoč Al Kajda v Afganistanu, že naslednji trenutek postane priročen izgovor za vojaško posredovanje.
Da je zavezniško bombardiranje položajev IS povsem neučinkovito, je jasno že površnemu opazovalcu. Njene konvoje vozil s težkim orožjem, ki prečkajo puščavo na osvajalskih pohodih iz Sirije v Irak in nazaj, je moč opaziti iz vesolja. Kaj torej takrat počnejo eskadrilje koalicijskih bombnikov? Doslej so bile v pomoč le enemu izmed adutov projekta balkanizacije, Kurdom, ki hočejo na tem prostoru ustanoviti svojo državo. Zavezniško bombardiranje še najbolj zavzeto uničuje sirsko državno infrastrukturo. Ob prvem izgovoru bi se utegnilo preusmeriti na sirsko vladno vojsko.
Za to priložnost je na delu še en, morda najperfidnejši izmed medijskih mitov, ki ga oglašujejo snovalci klavnice v Siriji in njihovi propagandisti. S čustvi nabita pretveza o smrtno ogoroženem in trpečem prebivalstvu, ki za zaščito in rešitev pred kruto usodo potrebuje posredovanje bombnikov in daljinsko vodenih projektilov. Tako imenovani humanitarni imperializem, ki se je denimo izkazal pri uničenju še ene sekularne arabske nacionalne države, ki dandanes »skrivnostno« padajo kot po tekočem traku - Libije.
Mit deluje v neposredni navezi z zločini, ki sodijo v kategorijo napadov pod lažno zastavo. Uporniki v maniri sektaških odredov smrti - kar se je zgodilo na mnogih lokacijah sirske klavnice: pokol v kraju Houla blizu Homsa, kemični napad v predmestju Damaska itd - zagrešijo masakre civilnega prebivalstva, potem pa krivdo za zločin v spregi s snovalci klavnice v Siriji in njihovimi propagandisti - ogorčeni in z zahtevami po takojšnjem ukrepanju - zvalijo na sirsko oblast. V isto skupino sodijo dokazano lažna poročila o napadih z napalmom in napihnjene zgodbe o sodih napolnjenih z eksplozivom, ki naj bi jih vladna vojska iz zraka zanalašč metala na glave nemočnega sirskega življa.
Medijski mit o nujni zaščiti civilistov, ki navija za vzpostavitev »varnega območja« za begunce in » območja prepovedi letenja« na suverenem ozemlju Sirije, kar z drugo besedo pomeni zavezniško bombardiranje sirskih vladnih sil, močno maje dejstvo, da se je večina notranje razseljenih oseb v Siriji zatekla na ozemlja, ki so pod nadzorom sirskih oblasti. Kaže torej, da prebivalci prej kot pred vladnimi silami bežijo pred nasiljem sektaških odredov smrti.
Nobeden izmed večinskih medijev denimo ne povzame podatka, da so javnomnenjske raziskave, ki so bile v Siriji opravljene za potrebe zvezo Nato, že leta 2013 zaključile, da 70 odstotkov prebivalstva podpira sekularno sirsko oblast na čelu s predsednikom Asadom.
Zadnja domislica v pokrajini medijskih konstruktov, ki služijo demonizaciji sirskih oblasti in zamegljevanju dejanske narave klavnice v Siriji, pa je teorija zarote par excellence. Nadaljuje staro fantazijo, da je sirska oblast sama organizirala prevlado islamistov med »zmernimi« uporniki. Po njem samooklicana Islamska država deluje kar po navodilih iz predsedniške palače v Damasku. Resna obravnava tega mita ni potrebna, kar ponuja, je le nedvoumen zaključek:
Snovalci klavnice v Siriji in njihovi propagandisti brez medijskih mitov ne bi zmogli poganjati njenega krvavega kolesja. A dlje kot traja, bolj obupani in absurdni so poskusi njihovega sprevračanja resničnosti.