V teku je najnovejša eskalacija klavnice v Siriji. V zraku visi vzpostavitev varnega območja na ozkem območju na severu Sirije ob meji s Turčijo, ki je pod nadzorom samooklicane Islamske države (IS). Zaenkrat še ni znano, če načrt Turčije in ZDA vključuje tudi takoimenovano območje prepovedi letenja nad suverenim ozemljem Sirije in udeležbo kopenskih enot.
V teku je najnovejša eskalacija klavnice v Siriji. V zraku visi vzpostavitev “varnega območja” na ozkem območju na severu Sirije ob meji s Turčijo, ki je pod nadzorom samooklicane Islamske države (IS). Zaenkrat še ni znano, če načrt Turčije in ZDA vključuje tudi takoimenovano območje prepovedi letenja nad suverenim ozemljem Sirije in udeležbo kopenskih enot. Jasna pa je agenda, ki druži oba agresorja, kar je zamenjava sekularnih oblasti v Damasku.
Ozadje projekta “varnega območja” so razmere na sirskih bojiščih. Glavna razloga za dogovor Turčije in ZDA sta dva. Napredovanje kurdskih milic na severu Sirije je trn v peti režimu predsednika Erdogana v Ankari. Boji se, da bi samovlada Kurdov podžgala težnje po odcepitvi kurdske manjšine v Turčiji. ZDA medtem vse bolj spoznavajo, da sirski uporniki, vključno z IS, ne bodo sposobni deložirati Bašarja al Asada iz predsedniške palače v Damasku.
Da je Turčija je glavni podpornik IS danes ni več teorija ampak gotovo dejstvo. Turčija s terorističnimi uslugami IS prispeva k rušenju sekularne oblasti v Damasku, IS uporablja za zajezitev napredovanja kurdskih milic na severu Sirije in širitev svojega vpliva v regiji.
Damask je kmalu po začetku poskusov nasilne zamenjave oblasti v Siriji, da bi razbremenil vladno vojsko, Kurdom na njihovih avtohtonih omočjih podelil proste roke. Ponekod na sirskem bojišču, na primer, v provinci Hasaka na severovzhodu - ta podatek denimo propagandni pamfleti večinskih medijev, ki so v službi agende snovalcev klavnice v Siriji, dosledno zamolčujejo - se sirska vladna vojska in kurdske milice skupaj borijo proti IS.
Turčija medtem zagotavlja neovirane preskrbovalne poti IS. Na dan je prišlo, da so v turški pomoči IS udeleženi celo ožji člani Erdoganove družine. Predsednikova hči Sumeyye denimo vodi bolnišnico za ranjene pripadnike IS na jugovzhodu Turčije, sin Bilal pa nadzoruje turško naftno družbo, ki od IS kupuje surovo nafto.
Kurdske milice na severu Sirije so v zadnjem času - tudi zaradi pomoči bombnih napadov zahodne koalicije - iz rok IS iztrgale širok pas sirskega ozemlja ob meji s Turčijo. Prodrle so vse do reke Evfrat in zagrozile, da z osvojitvijo še zadnjega koščka ozemlja, ki je v rokah IS, sklenejo nadzor nad celotno dolžino severne meje med Sirijo in Turčijo.
Prelomnico je priskrbel teroristični napad IS na levičarske aktiviste v turškem obmejnem mestu Suruč. Turčija, ki je sama organizirala ali vsaj dopustila napad, ga je najprej izkoristila za promocijo pridružitve zahodni koaliciji in vojno napoved IS. Potem pa se je turška vojna proti IS - enako kot napadi zahodne koalicije, ki so doslej pomagali le Kurdom, drugače pa niso v ničemer oslabili IS - izkazala za dimno zaveso. Turčija je zahodni koaliciji dovolila uporabo dveh vojaških letališč, odvrgla par bomb na ozemlje pod nadzorom IS, potem pa začela z intenzivnimi napadi na Kurde. Bombardirala je oporišča svojega dolgoletnega sovražnika, turške Kurdske delavske stranke (PKK) na ozemlju Iraka in obstreljevala pripadnike podružnice PKK, kurdske milice YPG na severu Sirije.
In kje točno naj bi bilo vzpostavljeno “varno območje”? Natanko na koščku suverenega sirskega ozemlja ob meji s Turčijo, v sendviču med kurdskima enklavama Kobane na vzhodu in Afren na zahodu, od koder Kurdom še ni uspelo deložirati IS. Kurdi so na severu Sirije napredovali do te mere, da bi lahko neposredno ogrozili obstoj IS. Če bi turško- sirska meja v celotni dolžini padla v kurdske roke, bi bile glavne preskrbovalne poti IS iz Turčije prekinjene.
“Varno območje” bo snovalcem klavnice v Siriji poleg glavnega središče za organizacijo napadov islamističnih upornikov na sekluarno sirsko oblast torej služilo tudi za brzdanje Kurdov in varovanje preskrbovalnih poti IS.
Snovalci klavnice v Siriji Kurde sicer smatrajo za enega izmed adutov, ki jim pomaga pri uresničevanju regionalnega načrta balkanizacije. Toda z ozirom na prednostni cilj tega načrta, kar je zamenjava oblasti v Damasku, so Kurde in njihove narodne težnje - ob priložnosti eskalacije sirske klavnice z “varnim območjem” - privezali na nov, krajši povodec.
Bombniki zahodne koalicije, ki so na ozemlju Sirije napadali položaje IS, so se doslej vzdržali napadov na vladno vojsko - Sirsko arabsko armado, zato Damask ni nasprotoval njihovemu delovanju. Turčija je prav zato odklonila sodelovanje v koaliciji. Za pogoj svoje pridružitve je navajala nujnost simultanega bombardiranja položajev IS in Sirske arabske armade.
Turški vstop v koalicijo in vzpostavitev “varnega območja” na severu Sirije, bi torej lahko pomenil vdor turške vojske na ozemlje Sirije ter dosledno uvedbo območja prepovedi poletov nad delom sirskega zračnega prostora. To bi priskrbelo možnost načrtnih provokacij v namen konfrontacije med zvezo Nato in Sirsko arabsko armado. Agenda ZDA za nasilno zamenjavo oblasti v Damasku bi dobila nov zagon. Ponovil bi se libijski scenarij in klavnica v Siriji bi vstopila v novo, še bolj krvavo fazo.
Vprašanje je le, kako bi ob tem reagirale države, ki so zaveznice Sirije: Rusija, Kitajska in Iran. Tudi zato se snovalci klavnice v Siriji, čeprav njihov tihi cilj ostaja zamenjava oblasti v Damasku, previdno, z nejasno deklariranimi sredstvi in cilji lotevajo nove eskalacije z “varnim območjem”.
Izjave ZDA, turškega partnerja pri vzpostavitvi “varnega območja”, so zaenkrat zadržane. Kopenske sile, ki so predvidene za nadzor nad njim, naj bi bile le iz vrst t.i. zmernih upornikov, po besedah ZDA, “kredibilne sile, ki se bori proti IS”. Okrepile naj bi jih enote sestavljene iz posameznikov, ki jih je Pentagon izuril v veščini sporočanja koordinat za napade koalicijskih bombnikov. Turčija naj bi v isti namen izurila 5 tisoč sirskih državljanov turkmenske narodnosti.
Da so načrti ZDA pravzaprav teater absurda, ki bo v sirsko klavnico vnesel le dodatno mero zmede in kaosa, se je izkazalo pred dnevi, ko so prvo skupino “zmernih upornikov”, ki so jih na teren uradno poslale ZDA, nemudoma napadli posamezniki fronte Al Nusra, ki je se prav tako bori proti IS.
Ideološke razlike med posameznimi uporniškimi skupinami v resnici ne obstajajo in so le propagandni trik snovalcev klavnice v Siriji. Rivalstva med njimi so zgolj posledica pohlepa pri delitvi vojnega plena.
Spričo bajke, kar v bistvu predstavlja pojem “zmernih upornikov”, je mogoče predvideti, da si bo ob nastopu “varnega območja” na severu Sirije večina pripadnikov IS le zamenjala “klubske majice” ter si ponovno nadela embleme fronte Al Nusra, Ahrar al Shama in drugih skupin “zmernih upornikov”, iz katerih se je pritepla.
Komu bo torej namenjena pomoč koalicije iz zraka, če so - povedano po ameriško - edine “kredibile sile, ki se borijo proti IS”, v resnici le kurdska milica YPG ter Sirska arabska armada skupaj z enotami libanonskega gibanja Hezbolah?
IS se bo ob vzpostavitvi “varnega območja” bržkone umaknila nekoliko proti jugu in se skoncentrirala na vladanje v drugih delih ozemlja Sirije in Iraka, ki jih je osvojila. Pripravljala se bo na morebitno novo fazo v načrtu snovalcev klavnice v Siriji, izvoz destabilizacije in naskok IS na območje ruskega Kavkaza ter širitev v strateško pomembne države osrednje Azije.
Eskalacija sirske klavnice z “varnim območjem” bo dokončno pokazala, kako (ne)resna je zahodna koalicija v boju proti IS. V kolikor se bo uklonila turškim zahtevam in ob prvem izgovoru napadla položaje Sirske arabske armade, bo razblinila še zadnje dvome o tem, da je IS v resnici le sleparsko orožje snovalcev sirske klavnice, ki si z vsemi sredstvi, predvsem pa s terorjem prizadevajo zrušiti sekularno oblast v Damasku.
Nenazadnje si moramo zastaviti še vprašanje, če se ob eskalaciji z “varnim območjem” in obnovitvijo turške vojne proti Kurdom nemara ne ponuja priložnost, da bi se načrt snovalcev klavnice v Siriji, ki predvideva balkanizacijo regije, razširil tudi na ozemlje Turčije?
Po nedavnih parlamentarnih volitvah Turčijo pretresa notranjepolitična kriza. Vladajoči Erdoganovi AKP, ki je v resnici le varjanta Muslimanske bratovščine, zaradi volilnega uspeha prokurdske levičarske stranke HDP, ni uspelo sestaviti nove vlade. Potrebne bodo nove volitve. Erdogan je obnovil vojno proti Kurdom predvsem zato, da bi s pomočjo okrepljenih nacionalističnih čustev pridobil dodatne volilne glasove, ki jih potrebuje za svojo absolutno vladavino.
Turčije ne bremeni le nerešeno kurdsko vprašanje, ki je privedlo v enostransko prekinitev premirja s PKK. Plodna tla za razplamtenje državljanske vojne so tudi socialna, verska in druga etnična nasprotja v turški družbi, ki jih je poglobilo dolgoletno stopnjevanje avtokratske vladavine Erdoganove islamistične AKP.
Erdogan je bil prek Atlantika, ker si je preveč očitno prizadeval otresti podrejenosti ZDA, pred kratkim že na listi za odstrel. Namesto proizvodov ameriškega vojnoindustrijskega kompleksa si je denimo omislil nakup kitajskih protizračnih sistemov. Njegov nedvomno največji nedavni greh pa je dogovarjanje z Rusijo o gradnji plinovoda “Turški tok “, ki bi z ruskim plinom prek Turčije oskrboval Evropo in nadomestil plinovod Južni tok, ki so ga sabotirali atlanticistični interesi v EU.
Vkolikor Turčija ne bo nemudoma zaustavila projekta Turški tok - najnovejša poročila kažejo, da se je ta proces že začel - je mogoče sklepati, da se bo destabilizacija, ki vodi v balkanizacijo regije, kmalu razširila tudi na ozemlje Turčije.
Erdoganu in jastrebom iz političnega tabora islamistične AKP, ki so od začetka aktivno sodelovali v nasilnem poskusu zamenjave sekularne oblasti v Damasku - Turčija ima v sirski klavnici namreč podobno vlogo neizčrpnega logističnega rezervoarja kot Pakistan v primeru Afganistana - bi se hudobni načrt, ki so ga namenili sosedom, kaj kmalu lahko vrnil v obliki bumeranga.
Globje kot Turčija koplje jamo Siriji, bolj verjetno se zdi, da bo vanjo zgrmela sama.