Najbolje bi bilo, če bi Evropa, namesto hrupa, ki ga zganja, ker se begunci zgrinjajo na njene meje, pomagala, da se razseljeni ljudje vrnejo na svoje domove. Mati Agnes od Križa o begunski krizi ter o razmerah v Siriji nasploh.
Mati Agnes od Križa je redovnica karmelitskega reda in predstojnica krščanskega samostana James the Mutilated v Kari (Qara) v provinci Homs v Siriji.
Stoji na čelu civilnodružbene pobude za mir in spravo - Musalaha, ki deluje na lokalni ravni, posreduje med sprtima stranema in si prizadeva, da bi orožje zamenjal politični dialog. Leta 2014 je bila skupaj z Musalaho nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
Zaradi ponovnega zanimanja slovenske javnosti za več kot dve leti star intervju z Mati Agnes, kar smo opazili te dni, ko na evropska vrata trka množica beguncev iz Sirije, smo se na Geopolitiki odločili, da jo vprašamo, kakšno je njeno mnenje o begunski krizi ter o razmerah v Siriji nasploh.
Mati Agnes za glavne krivce vojne v Siriji in begunske krize spozna običajne osumljence, zahodne medije in politike. Bolj presenetljivo pa je, da je tudi dolgoletna mirovnica in humanitarna delavka med tistimi posamezniki, ki ne verjamejo v naključnost begunske krize. Kot živa priča vojnih grozot v Siriji svari pred širjenjem destabilizacije v Evropo.
Že od začetka, odkar se je pojavila tako imenovana Svobodna sirska vojska (FSA), je v Siriji na delu ista metoda, ki proizvaja begunce. Dogaja se, da uporniki napadejo določeno stanovanjsko četrt in iz nje preženejo njene prebivalce. Tovrstni zločini tako imenovanih upornikov, ki so v resnici teroristi, so se začeli že 4. februarja 2012 v Homsu. Uporniki so vdrli v staro mestno jedro in tako je nastala prva skupina razseljenih oseb. Svoje domove je zapustilo 80.000 ljudi. Taktika tako imenovanih upornikov – pri tem je vseeno, ali gre za ISIS, FSA, Al Nusro ali kakor koli jih že imenujemo – je vseskozi ista.
Na sirska mesta, tudi na največja, Damask in Alepo, vsak dan padajo smrtonosni projektili. Tega ne počne ISIS, ampak Ahrar al Sham, Jaish al Islam – kar v prevodu pomeni Islamska vojska – in druge vrste upornikov, ki jih lahko prištejemo k ostankom bivše FSA. Ne gre za napade na vojaške tarče. To je obstreljevanje na slepo. Predstavljajte si. Granata lahko sredi belega dneva udari po šoli, trgovini ali pa ti prileti v dnevno sobo… Takšno obstreljevanje vsak dan terja od 10 do 50 žrtev. Pobija in pohablja tudi otroke. Obiskala sem jih v bolnišnici. V Evropi denimo nihče ne govori o teh žrtvah.
Več kot očitno je, da gre za teroristično taktiko. Zahod medtem upornike, ki uprizarjajo takšne zločine, označuje kot zmerne. Podpira jih že ves čas vojne v Siriji. Še več. Pomagal jih je ustvariti.
Napadi upornikov torej miroljubne prebivalce – včasih takoj, drugič postopoma – prisilijo, da zapustijo svoje domove. Cilj upornikov je namreč ustrahovanje populacije, da bi se ljudje popolnoma podredili njihovim zahtevam. Početje upornikov bi lahko označili kot vrsto etničnega čiščenja. Rezultat je evakuacija prebivalcev z obširnih območij sirskega ozemlja. Naj še enkrat poudarim. Razlike med ISIS in drugimi uporniki v praksi ne obstajajo.
V Siriji je 7 milijonov notranje razseljenih oseb. Njihovo število neprestano narašča. Vsak dan se jim pridružijo novi begunci. Po podatkih UNHCR se je 90 odstotkov teh ljudi zateklo na območja, ki so pod nadzorom vlade.
To dejstvo je neposredno nasprotje tega, kar vsak dan trdijo lažnivi mediji na zahodu, ko pravijo, da ljudje bežijo, ker jih pobija vladna vojska. Če bi bila to resnica, se begunci vendar ne bi v tako velikem številu zatekali na območja, ki so pod nadzorom vlade. Ti podatki so jasen dokaz, da ljudje v resnici bežijo pred teroristi.
Naše gibanje, ki ves čas deluje na terenu, se vsak dan srečuje z velikim številom teh ljudi. Vzemimo na primer muršidite, čudovite ljudi, versko manjšino monoteistov, ki verjame v reinkarnacijo. Podobni so Jazidom. Izvirajo iz province Idlib na severozahodu, iz enega najbogatejših krajev v Siriji. Dokler niso province napadli teroristi, so v miru in izobilju živeli na svoji zemlji. Uporniki so zaradi govoric, da naj bi hranili večjo količino orožja, vdrli v njihove vasi. V nemilosti so bili tudi zaradi svojega prepričanja, kajti uporniki, ki so v bistvu skrajni islamisti, ne trpijo verskih manjšin. Pripadniki Fronte al Nusra so ubili 50 članov njihove skupnosti. Muršiditi so kolektivno pobegnili in ostali brez vsega. Ko sem jih srečala, so premogli le oblačila, ki so jih nosili na sebi. Njihovo edino upanje ostaja, da bi vladna vojska njihove domove čimprej iztrgala iz rok teroristov.
Čeprav je država v zelo težkem ekonomskem položaju, lahko sodeč po tem, kar sem videla na terenu, potrdim, da je za notranje razseljene osebe dobro poskrbljeno. Begunci niso nastanjeni v taboriščih, pač pa v javnih zgradbah. Lepo so sprejeti in vključeni v lokalno okolje. Solidarnost prebivalstva je navdušujoča. Čeprav mnogi begunci prihajajo iz krajev, ki so naklonjeni upornikom, proti njim nikoli nismo opazili enega samega incidenta diskriminacije ali maščevanja. To je nekakšen sirski čudež. Alaviti na obali se zavedajo, da suniti, ki so se zatekli k njim, prihajajo z območij, ki so jim sovražna, pa so jih vseeno sprejeli kot prijatelje.
To je manjša skupina – od 3 do 4 milijone ljudi – ki je odšla v sosednje države, Turčijo, Libanon in Jordanijo. Med njimi je veliko število družinskih članov upornikov in njihovih simpatizerjev. Države, ki podpirajo lažno revolucijo v Siriji, so za sprejem beguncev v sirski soseščini zagotovile precejšnje zmogljivosti. Da bi iz Sirije pobegnilo čim več ljudi, beguncem ponujajo precejšnje vsote denarja. V naši organizaciji smo se na lastne oči prepričali o obstoju teh metod. Uresničuje se načrtna politika, ki ima za cilj privabiti ljudi iz Sirije v begunska taborišča sosednjih držav, nato pa jih nemara poslati naprej, v Evropo. Te dni lahko podrobno spremljamo, kako njihov transfer kanalizirajo in nadzorujejo zahodne nevladne organizacije, ki so v Siriji pomagale ustvariti lažno revolucijo.
Predlogi, da bi zaradi beguncev okrepili vojaško posredovanje v Siriji, so izraz skrajne hinavščine.
Evropa je odgovorna za destabilizacijo, ki je povzročila na milijone razseljenih oseb. Določene evropske države so pomagale zasejati vojno in kaos v Siriji. Evropska unija je bila ves čas zaveznica ZDA, Turčije in držav GCC – tiranij iz Zaliva, ki so v Siriji odigrale umazano igro. To je napačna, obžalovanja vredna, zločinska politika. Uporniške skupine v Siriji – teroristi so pravzaprav evropski partnerji. Evropa je denimo uvedla sankcije, ki Siriji med drugim onemogočajo uvoz nujno potrebnih zdravil, medtem pa od Al Nusre in ISIS kupuje v Siriji načrpano nafto.
Zahodna koalicija bombardira ISIS, kar je že povzročilo svojevrsten škandal, ker je terjalo na stotine žrtev med civilisti. Obenem pa vemo, da so ti napadi vojaško popolnoma neučinkoviti. Mediji skušajo preslepiti javno mnenje in narediti vtis, kot da se zahodna koalicija bori proti ISIS. A to je daleč od resnice. Zahodna koalicija v bistvu le opazuje izbris meje med Sirijo in Irakom ter nadzoruje etnično čiščenje, ki ga izvaja ISIS.
Propaganda zahodnih medijev in politikov zdaj hoče umetno ustvarjen begunski val na skrajno nespodoben in ciničen način izkoristiti za še več vojaškega posredovanja. In to celo proti vladi v Damasku, ki se s vsemi močmi bori proti ISIS.
To je proti vsem mednarodnim zakonom. Kaj bi storili, če bi se morda vaš močnejši sosed nekega dne odločil, da proti vam posreduje z vojsko? Tega preprosto ne smejo storiti. Kaj mislijo, da so gospodarji sveta?
Zona prepovedi letenja bi pomenila le varno območje za teroriste. Nemogoče si je predstavljati, da bi padec Damaska in Alepa v roke upornikov, med katerimi je 95 odstotkov skrajnih islamistov, vodil v zmanjšanje števila beguncev. Takšna agenda gotovo nima namena zaščititi civilistov, ampak z domov pregnati še več ljudi.
Vse skupaj je makiavelistični načrt za preoblikovanje Bližnjega vzhoda, izbris starih državnih meja po receptu kreativnega kaosa. To je pred leti prerokovala Condolezza Rice. Danes vidimo, da to niso več le pobožne želje, ampak žalostna resničnost. Zavedati se moramo, da je terorizem v Siriji povzročila zločinska politika ZDA, GCC in EU, ki si zasluži obravnavo na mednarodnem kazenskem sodišču.
Sirija nima profesionalne vojske. Njeni naborniki so običajni ljudje, med katerimi je največ posameznikov iz večinske populacije sunitov. Enote Sirske arabske armade (SAA) in Narodne zaščite (NDF) – podaljšek prve, ki ga tvorijo prostovoljci iz lokalnih skupnosti – so v štirih letih vojne utrpele sto tisoč žrtev. Mnogi vojaki so bili izdani in ubiti iz zasede, medtem ko so se gibali v civilu. Pripadniki SAA in NDF so kljub temu visoko motivirani in složni. To so ljudje, ki branijo svoje domove. Varnost velike večine sirske populacije, ki živi na območjih pod nadzorom vlade, in 7 milijonov notranje razseljenih oseb je odvisna izključno od njih. Boji proti različnim uporniškim skupinam, ki napadajo območja pod nadzorom vlade, potekajo na 285 lokacijah po vsej državi.
Če ne bi bilo SAA in NDF, bi se teror razširil na celotno ozemlje Sirije. Zato smo hvaležni slehernemu borcu SAA in NDF, ki je za zaščito prebivalcev pripravljen žrtvovati svoje življenje. Velika večina sirske populacije v nasprotju s tem, kar želijo prek lažnih poročil prikazati večinski mediji na zahodu, prosi za zaščito SAA in NDF pred napadi upornikov.
Ko SAA , ker v težkih razmerah nima na voljo boljšega orožja, denimo na upornike, ki obstreljujejo civilna območja ali ostrostrelce, iz zraka vrže sod, napolnjen z eksplozivom – kar se zgodi v okviru vojne – propaganda na zahodu zažene vik in krik o nehumanosti vladne vojske, ki pobija civiliste. Sem proti vsakršnem nasilju, toda stvari je treba poimenovati s pravim imenom.
Nekatera območja, ki so pod nadzorom upornikov, na primer kraj Douma v predmestju Damaska, naseljujejo njihovi simpatizerji, skrajni islamisti, ki želijo živeti pod šeriatskim pravom. SAA bi to območje s tanki in vojaškimi letali zlahka zravnala z zemljo. Pa tega ne stori, ker bi pri tem nastale civilne žrtve. Če SAA zagreši smrt civilista, se sproži preiskava in včasih stečejo tudi postopki pred vojaškim sodiščem. Javnost na zahodu gotovo ni seznanjena s tem, da vlada v Damasku denimo še vedno pošilja denar za plače administracije v krajih, ki so pod nadzorom upornikov, celo ISIS. Prizadeva si za ponovno združitev države.
Kar preprečuje spravo, za katero si že leta prizadeva gibanje Musalaha, sta terorizem in prisotnost tujih plačancev. Teh je med uporniki po nekaterih ocenah celo do 85 odstotkov.
Ljudje se bojijo pristopiti k procesu sprave predvsem zato, ker mu v uporniških okoljih nasprotujejo. Tam vladajo gospodarji vojne, ki nočejo miru in sprave, saj bogatijo in rastejo le na račun sovražnosti.
Za svetel cilj sprave je doslej padlo že veliko mučenikov. Številni posamezniki, ki so življenje posvetili mirnemu reševanju vojne v Siriji, so bili umorjeni le zato, ker so gojili duha sprave. Na zadnje so ubili vodjo moje pisarne in poglavarja enega izmed sunitskih plemenskih klanov. Šejk Mohamed Al Matrud je bil ubit iz zasede, ko je bil na mirovnoposredniški misiji v svoji vasi. Pred mesecem dni je Fronta Al Nusra umorila generala Zahro, ki je pred leti iz vladne vojske prebegnil k upornikom, potem pa se je – ker je uvidel, da je cilj upora v bistvu uničenje države – pridružil gibanju za spravo.
Proces sprave kljub temu napreduje na celotnem ozemlju Sirije. Ne prinaša sicer enako bogatih sadov, kot jih je pred nekaj leti, ker njegovo promocijo in publiciteto preprečuje kampanja ustrahovanja. Po drugi strani pa v Siriji praktično ne obstaja več nihče, ki bi z orožjem nasprotoval vladi, a ne bi pripadal skrajnim islamistom. Vse druge skupine so že zdavnaj odložile orožje in se v zameno za amnestijo pridružile politični opoziciji. Javnost na zahodu najbrž prav tako ni seznanjena s tem, da predstavniki opozicije, ki jih je oblast pred leti vrgla v ječo, danes tvorijo politične stranke in sedijo v parlamentu. Nekateri izmed teh ljudi so celo ministri v vojni vladi.
Za krščansko populacijo so razmere v Siriji kritične. Kristjani so manjšina, ki nima političnega voditelja, da bi jim kazal pot v trenutkih krize. Dobra novica je vsekakor, da je vsaj polovica sirskih kristjanov, četudi je večina razseljena, ostala v Siriji. Skupaj z drugimi prebivalci se trudijo preživeti v vojnih razmerah, kar ne bi uspelo brez občutne humanitarne pomoči države. Mnogi, ki so se izselili na zahod, kjer obstajajo cele kolonije sirskih kristjanov, so ponosni na svojo identiteto in še vedno ohranjajo stik z domovino.
Po statistikah sicer vemo, da približno 60 odstotkov priseljencev za vedno ostane v državi, ki jih je sprejela. Vseeno lahko upamo, da se bo večina beguncev iz Sirije vrnila domov. Še posebej bi bilo to pomembno za manjšine, ki so bile doslej v vojni najbolj prizadete. Brez njih bi bila okrnjena unikatna kulturna podoba Sirije.
Pred kratkim smo iz vrhov Katoliške cerkve slišali spodbudne besede za rešitev sirske krize. Vatikan se je uradno zavzel za izolacijo in izgon tujih plačancev iz Sirije. Papež, ki prihaja iz Argentine, nam je v mnogih ozirih blizu. Včasih izjavi celo kaj takega, kar ni v skladu s prevladujočo pripovedjo zahoda. Toda ko gre za terorizem, kot vidimo, na žalost, za Sirijo veljajo dvojna merila. Zahod spodbuja terorizem v Siriji.
Evropa, ki že vseskozi podpira umetne revolucije tako imenovane Arabske pomladi, naj preneha s podporo in financiranjem oboroženih skupin v Siriji. Prepreči naj nadaljevanje destabilizacije ter obsodi teroriste, ki nediskriminatorno obstreljujejo območja, kjer živijo civilisti. Spoznati bi morala, da je vojna zahoda proti ISIS lažna, razlike med ISIS in preostalimi uporniki pa ne obstajajo.
Teroristi v Sirijo prihajajo iz več kot osemdesetih držav. To niso nevidni ljudje, pač pa se na poti v Sirijo gibljejo prek letališč in prečkajo meje. Zakaj se ne poostri nadzor, prepreči rekrutiranje, prekine financiranje ter ustavi oskrba tako imenovanih upornikov? Infiltracija teroristov v Sirijo poteka predvsem prek Turčije in Jordanije. Mednarodna teroristična mreža, ki deluje v Siriji, bi bila, če bi določene države premogle ustrezno politično voljo, v kratkem času onesposobljena. A to se, kot vidimo, ne bo zgodilo, saj nekatere države teroriste uporabljajo za izpolnitev svojih temnih ciljev. Na tak način bomo imeli permanentno begunsko krizo.
Če poslušamo izjave beguncev, ugotovimo, da jih večina hrepeni po Siriji. Po mirni in strpni Siriji, kjer so složno živeli ljudje različnih kultur in religij. Po takšni Siriji, kot je bila nekoč. Sirija je zibelka civilizacije in država s tisočletno kulturo.
Najbolje bi torej bilo, če bi Evropa namesto hrupa, ki ga ustvarja, ker se begunci zgrinjajo na njene meje, pomagala, da se razseljeni ljudje, ob izdatni podpori, vrnejo nazaj na svoje domove, v Sirijo. Če bi Evropa želela zmanjšati begunski val, bi morala pomoč nameniti tudi ljudem, ki so razseljeni znotraj Sirije.
Sirsko prebivalstvo bi moralo prejeti poplačilo za vojno škodo. Evropa bi morala pritisniti na druge države, zlasti Savdsko Arabijo in Katar, ki financirata teroriste, in Turčijo, ki je izropala tretjino Sirije na območju Alepa in Idliba na severu države. Opazili smo denimo, da zalivske tiranije - države GCC niso sprejele niti enega begunca, Turčija pa je glavni organizator pošiljanja beguncev v Evropo.
Nasploh ne verjamem, da je kriza z begunci spontana. Videli smo že veliko lažnih, umetno ustvarjenih kriz, ki so bile uporabljene za določene posebne cilje. Mislim, da gre pri vsem skupaj za načrt destabilizacije Evrope.
Na podlagi opazovanja procesa, ki se v bližnji okolici dogaja v zadnjih desetletjih. Najprej so razdelili Ciper. Potem so šli v Libanon in razdelili tudi tega. Nato se je odvila libanonizacija Balkana. Trenutno poteka balkanizacija Sirije. V naslednji potezi pa bi radi kaos iz Sirije preselili v Evropo. To je vse predmet istega laboratorija destabilizacije in makiavelistični načrt.
Naša organizacija je ugotovila, da mnogi protagonisti ISIS v preobleki profila beguncev odhajajo v Evropo. Vsakdo lahko opazi, da med begunci ni mnogo žensk in otrok. Večina je mladih, za boj sposobnih moških. Nekateri izmed njih v Evropo – to je gotovo, zato bodite pripravljeni! – odhajajo kot napadalci, z namenom načrtne destabilizacije. Nobenega dvoma ni, da se odvija infiltracija teroristov v Evropo.
Težava je tudi, ker je večina evropskih držav prekinila diplomatske stike z uradno sirsko oblastjo, zato ne more niti preveriti. ali so dokumenti beguncev, ki naj bi prišli iz Sirije, avtentični. Vemo namreč, da je ponarejen sirski potni list, ki je na primer natisnjen v Katarju, v Turčiji ali v Libanonu, moč nabaviti brez težav, po hitrem postopku.
Nasprotovanje procesu, ki bi lahko imel za posledico destabilizacijo Evrope – po vsem tem, kar smo videli v Siriji – ni in ne more biti označeno kot rasizem. Gre preprosto za varnost evropskih državljanov.
Zato je ta kriza tudi s humanitarnega vidika zelo dvoumna.
Upam, da bo se bo javno mnenje v Evropi končno ovedlo, da ga sleparski mediji in oblastniki že ves čas hudo vlečejo za nos. Uporabljajo visoko leteče moralne in etične nazive. Toda obenem lažejo! Dejanski cilj je uresničiti načrt destabilizacije. Zato moramo biti pametnejši od njih. Zlomiti moramo tabuje in se znebiti namišljene politične korektnosti. Od politikov moramo nepreklicno zahtevati, da se prenehajo igrati z ognjem. Smo vendar na pragu tretje svetovne vojne.