Slovenski premier Miro Cerar je pred dnevi kot prvi premier evropske države opozoril, da utegne begunska kriza pripeljati celo do razpada Evrope. Resni geopolitični analitiki na to možnost opozarjajo že dolgo.
Slovenski premier Miro Cerar je pred dnevi kot prvi premier evropske države opozoril, da utegne begunska kriza pripeljati celo do razpada Evrope. Resni geopolitični analitiki na to možnost opozarjajo že dolgo.
Evropa je v prostem padu. V to nihče več ne dvomi. EU pravzaprav istočasno trpi za več hudimi težavami in ena izmed njih bi lahko bila potencialno pogubna. Poglejmo jih po vrsti.
Najbolj očiten problem EU je, da z vidika gospodarstva nima prav nobenega smisla. V začetku zgodnjih 50-ih se je skupina ne preveč različnih držav odločila, da bodo povezala svoja gospodarstva. To je bilo tako imenovanih »notranjih šest«, države, ki so ustanovile Evropsko skupnost (ES): Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. Tej osnovni skupini se je leta 1960 pridružilo še sedem držav ali »zunanjih sedem«, ki se niso želele pridružiti ES, ampak Evropskemu združenju za prosto trgovino (EFTA). To so bile Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska, Švica in Združeno kraljestvo. Skupaj so te države oblikovale nekaj, kar bi ohlapno lahko poimenovali »večina zahodne Evrope«.
Kljub vsem pomanjkljivostim so ti sporazumi odražali realnost - dejstvo, da imajo udeležene države veliko skupnega in njihovi prebivalci želijo sodelovati. Po letu 1960 je zgodovina evropskega združevanja in širjenja postala zelo zapletena in je napredovala počasi in z rednimi zastoji, na koncu pa se je ta proces začel širiti nenadzorovano kot maligen tumor. Danes EU vključuje 28 (!) držav članic, vključno s srednjo in vzhodno Evropo - celo bivše sovjetske republike - Baltske države so sedaj del te nove zveze. Težava je v tem, da tako ogromna širitev, kljub temu da je bila evropskim elitam ekonomsko privlačna, iz gospodarskega vidika nima smisla. Kaj imajo skupnega Švedska, Nemčija, Latvija, Grčija in Bolgarija? Skoraj ničesar.
Očitno je, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Grška kriza in grožnja izstopa Grčije lahko sproži verižno reakcijo, ki bo vključevala tudi druge države »PIGS« (Portugalska, Italija, Grčija in Španija). Tudi Franciji grozijo posledice te krize. Evropska valuta je brez poslanstva - ali bi morala podpirati nemško gospodarstvo ali grško? Tega vsaj uradno nihče ne ve. V resnici pa vsi vedo, da dirigira gospa Merkel. Instantne rešitve, ki jih ponujajo evrobirokrati, so samo zavlačevanje, rešitve očitno sistemske težave - umetne narave EU, ki ima 28 članic - pa ni.
Očitna rešitev, obupati nad temi norimi sanjami o EU z 28 članicami, je tako politično nesprejemljiva, da se o njej ne sme niti govoriti, čeprav se tega vsi bojijo.
Resnica je kruta in preprosta:
EU ne more sprejeti takšnega števila beguncev.
EU nima sredstev, da bi begunce ustavila.
Prihod takšnega števila beguncev predstavlja zelo zapleteno varnostno težavo, s katero se evropske države ne morejo soočiti. EU ima tri osnovne organe, s katerimi se lahko zaščiti pred nemiri, zločini ali invazijami: specialne/varnostne službe, policijo in vojsko. Težava je v tem, da se nobena od teh z begunsko krizo ni sposobna soočiti.
Specialne/varnostne službe so premalo številne, da bi se lahko učinkovito ukvarjale z begunsko krizo. Poleg tega je njihovih običajnih tarč (poklicni kriminalci, vohuni, teroristi) malo in so pomešani med val beguncev. Begunci so običajno širše družine in čeprav so med njimi včasih tudi kriminalne združbe, temu ni vedno tako. Težava je v posploševanju. Če rečemo, da je 10 % Kosovcev preprodajalcev mamil, to meče slabo luč na vse begunce iz Kosova, ki se jih zato obravnava kot kriminalce. Poleg tega se specialne/varnostne službe močno zanašajo na obveščevalce, v tuje kriminalne združbe pa je težko prodreti. Prav tako begunci govorijo zapletene jezike, ki jih obvladajo redki jezikovni strokovnjaki. Posledično varnostne službe EU, že samo zaradi dejstva, da nimajo dovolj ljudi in sredstev za nadzor toliko ljudi, nimajo pojma, kako se soočiti s to varnostno težavo.
Policija ima v primerjavi s specialnimi/varnostnimi službami raznovrstne prednosti: je vsepovsod in ima po navadi dober občutek za »utrip na ulici«. Toda njene pristojnosti so močno omejene, za večino stvari pa potrebuje sodni nalog. Policija se ukvarja pretežno z lokalnimi kriminalci, vendar večina beguncev ni ne lokalnih ne kriminalcev. Žalostna resničnost je, da policija pri begunski krizi lahko pomaga samo z zagotavljanjem policijskih enot za obvladovanje izgredov, kar ničesar ne reši.
Največ kar lahko naredi vojska je, da pomaga zapreti mejo. V nekaterih primerih lahko policijskim silam pomaga pri nemirih, toda to je praktično vse. Različne države EU zato nimajo niti sredstev, da bi zaprle svoje meje ali deportirale večino beguncev, niti sredstev za njihov nadzor. Seveda se bodo vedno našli politiki, ki obljubljajo, da bodo begunce poslali nazaj domov, toda to je kruta in očitna laž. Večina teh ljudi beži pred vojno, lakoto in hudo revščino in nihče jih ne bo poslal nazaj domov.
Obdržati jih je prav tako nemogoče, vsaj v kulturnem smislu. Dejstvo je, da kljub vsej prisiljeno pravični propagandi o strpnosti in integraciji vseh ras, veroizpovedi in kultur, EU tem beguncem nima popolnoma ničesar ponuditi, zaradi česar bi se ti želeli integrirati. ZDA kljub vsem svojim grehom in težavam ponujajo vsaj »ameriški sen«, ki kljub temu, da ni resničen, še vedno navdihuje ljudi po svetu, predvsem tiste preproste in slabo izobražene. Poleg tega ameriška družba skoraj nima svoje kulture. Vprašajte se, kaj ameriška kultura sploh je? Če že kaj, je ameriška kultura »talilni lonec« in ne »skleda solate«, torej vse, kar v ta lonec vstopi, izgubi svojo identiteto, v loncu pa je mešanica, ki ne proizvede prave avtohtone kulture, vsaj ne v evropskem pomenu besede.
Evropa je oz. je včasih bila zelo drugačna od ZDA. Med evropskimi državami, regijami in provincami so obstajale globoke kulturne razlike. Bask zagotovo ni Katalonec, Marsejec pa ni Bretonec itd. Razlike med Nemci in Grki pa so preprosto ogromne. Rezultat trenutne begunske krize je, da so vse evropske kulture, njihova identiteta in življenjski slog neposredno ogrožene. Pogosto se zato krivi islam, toda dejstvo je, da se afriški kristjani ne integrirajo nič bolje. In tudi Romi krščanske veroizpovedi ne. Posledično se konfrontacije dogajajo praktično povsod - v trgovinah, na ulicah, v šolah itd. Niti ene same države v Evropi ni, kjer takšne konfrontacije ne bi ogrožale družbenega reda. To pa se odraža v kriminalu, represiji, nasilju in getoizaciji tako priseljencev kot lokalnih prebivalcev, ki zapustijo svoje tradicionalne predmestne soseske in se umaknejo v območja, kjer priseljencev ni.
Ne smemo pozabiti, da nobena država v EU nima tako ogromne in militarizirane policije, kot jo ima vsako večje ameriško mesto. Prav tako v EU ni organov, ki bi bili podobni ameriški Nacionalni gardi. V najboljšem primeru so to protiizgredniške sile, kot je na primer francoska CRS, ki pa imajo omejeno moč.
Nejevoljo, ki je posledica begunske krize in s katero se soočajo številni, če ne večina Evropejcev, je težko opisati nekomu, ki tega ni videl. Ker je razglašanje takšnih frustracij veljalo za »rasistično« ali »ksenofobno« (vsaj do nedavnega - to se sedaj postopoma spreminja), so ljudje svoje resnične občutke zadržali zase, vendar jih je bilo vseeno lahko zaznati. In priseljenci so to zagotovo čutili. Vsak dan. Iz tega razloga koncept »talilnega lonca«, kot ga poznajo v ZDA, v Evropi ni mogoč: edina stvar, ki jo Evropa sto tisočim beguncem lahko ponudi, je tiha sovražnost, ki jo napaja strah, zgroženost, gnus in nemoč. Tudi tisti prebivalci, ki so bili nekoč sami begunci (priseljenci iz Severne Afrike, na primer), so sedaj do novih beguncev zelo sovražni. Seveda pa tudi nobeden od beguncev, ki prihajajo v Evropo, ne verjame v »evropski sen«.
Poleg tega so begunci gromozansko breme za lokalna gospodarstva in socialne službe, ki niso ustvarjene za to, da se bodo soočale s takšnim številom »zahtevnih« strank.
Prognoza za bližnjo prihodnost je jasna: še več tega in verjetno v še hujši obliki.
EU vladajo ljudje, ki so se popolnoma prodali Združenim državam. Najboljši primer tega žalostnega stanja je debakel v Libiji. ZDA in Francija sta popolnoma uničili najbolj razvito državo v Afriki, zato da sedaj na sto tisoče beguncev beži pred vojno čez Sredozemsko morje v EU. Izid, ki bi ga bilo lahko predvideti, a evropske države niso storile nič, da bi ga preprečile. Pravzaprav so ogromni premiki beguncev posledica vseh Obaminih vojn (Libija, Sirija, Afganistan, Irak, Jemen, Somalija, Pakistan). Temu dodajte še kaos v Egiptu, Maliju in revščino po celi Afriki in že imate masovni eksodus, ki ga noben zid, jarek ali solzivec ne morejo preprečiti. In kot da to ni dovolj. EU je s tem, da je dovolila ogromno državljansko vojno v 45-milijonski Ukrajini, ki ima za posledico popolnoma uničeno ekonomijo in nacistično oblast, storila nekaj, čemur lahko rečemo le politični in gospodarski samomor. Tudi ta izid je bilo lahko predvideti. A vse kar so evrobirokrati storili, je uvedba Evropi škodljivih gospodarskih sankcij Rusiji, kar je Rusiji zagotovilo pogoje, da se je njeno gospodarstvo lahko diverzificiralo in se namesto v uvoz usmerilo v domačo proizvodnjo.
Smiselno je omeniti, da je bila Evropa po 2. svet. vojni praktično zasedeno ozemlje. Sovjeti so imeli pod nadzorom vzhodni oziroma centralni del, ZDA in VB pa zahodni del. Učili so nas, da so ljudje v represivnem sistemu, ki ga je ameriška propaganda imenovala »Varšavski pakt« (v resnici Varšavski sporazum), živeli manj svobodno kot tisti, ki so živeli pod »zaščito« Severnoatlantske pogodbene zveze. Izraz »Severnoatlantski« je bil skovan načrtno, da bi Evropo povezal z ZDA, problematično pa je dejstvo, da države zahodnega bloka, kljub temu, da so bili ljudje v njem resda veliko bolj svobodni kot tisti v vzhodnem bloku, niso nikoli v celoti nazaj dobili svoje suverenosti. Ravno tako kot so Sovjeti skrbno negovali lokalne kompradorje vzhodnoevropskih držav, so Američani negovali zahodnoevropske. Velika sprememba je nastopila šele v poznih 80-ih in zgodnjih 90-ih, ko je sovjetski sistem razpadel, ameriški pa se je kot posledica razpada sovjetskega okrepil. Po letu 1991 je ameriška železna roka nad Evropo postala še močnejša.
Žalostna resnica je preprosta: EU je ameriška kolonija. Vodijo jo ameriške marionete, ki se ne znajo postaviti za evropske interese.
Do poznih 80-ih je bilo v Evropi še nekaj bolj ali manj pravih levih opozicijskih strank. V Italiji in Franciji so na oblast skoraj prišli komunisti. Toda takoj, ko je Sovjetska zveza razpadla, so opozicijske stranke izginile ali pa so se znotraj sistema preobrazile. In bivši trockisti so skoraj čez noč postali neokonzervativci. Posledično je Evropa izgubila opozicijo anglo-sionističnemu imperiju in postala »politično enotna«. Če sodimo po korporativnih medijih, je v Evropi zavladalo stanje, ki ga Francozi imenujejo »la pensée unique« ali »enotna misel«. Politika se je spremenila v predstavo, v kateri se različni igralci pretvarjajo, da se soočajo z resničnimi težavami, v resnici pa se pogovarjajo samo o izmišljenih, umetno ustvarjenih »težavah«, ki jih nato »rešijo« (istospolne poroke so popoln primer). Edina pomembna politika v EU je separatizem (škotski, baskovski, katalonski itd.), toda za enkrat še ni ponudil alternative.
V tem krasnem novem svetu politike pretvarjanja nihče ni odgovoren za resnične težave, s katerimi se nikoli ne sooči neposredno, ampak se jih do naslednjih volitev preprosto pomete pod preprogo. To pa samo poslabša situacijo. Kar zadeva anglo-sionistične gospodarje, pa jim je za stvari, ki se njihovih interesov ne tičejo, popolnoma vseeno.
Titanik se potaplja, orkester pa naprej igra. Vsi sovražijo kapitana in posadko, toda nihče ne ve, s kom jih nadomestiti.
Povezava na izvirni članek