Moskva – Škandal, povezan s punkovsko zasedbo Pussy Riot, katere članice so zaradi provokativnega nastopa v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika obsodili na dve leti delovnega taborišča, se je umaknil s časopisnih naslovnic. Številni zahodni mediji so radikalno spremenili pogled na afero.
Če je še pred mesecem prevladovalo mnenje, da je izrečena kazen skregana z logiko, je zdaj mogoče slišati, da ni v celoti neupravičena. Medijska histerija, ki je spremljala sodni proces proti trem članicam Pussy Riot, se je polegla. Zdaj je o zloglasnem sodnem procesu mogoče prebrati tudi mnenja, ki jih doslej nismo bili vajeni. Britanski Daily Mail, denimo, ugotavlja, da je izrečena kazen povsem primerljiva z zakonodajo v drugih evropskih državah, francoski mediji priznavajo, da bi podoben incident v kateri od pariških cerkva doživel podoben epilog, pri Forbesu pa ves pomp okoli sodnega procesa jasno in glasno označijo kot poskus diskreditacije ruskih oblasti.
»Privrženci Pussy Riot so v katedrali v Kölnu pripravili pohod v podporo dekletom in zdaj jim grozita sodni proces in triletna zaporna kazen. Upam, da bo omenjeni incident na Zahodu poskrbel za vsaj nekaj samorefleksije in bolj uravnotežen pogled na Putinov režim in prepričanje o divjaški Rusiji na splošno. Seveda to še ne pomeni, da je bil sodni proces takšen, kot bi moral biti. V Rusiji je sodna veja oblasti vse prej kot idealna,« o vzrokih za spremembo javnega mnenja razmišlja Mihail Remizov, direktor inštituta za nacionalno strategijo. »Rekel bi, da je to dokaz cinizma zahodnih medijev. Zelo verjetno je zmanjkalo denarja, ki je bil namenjen promociji Pussy Riot, hkrati pa so se oči odprle tudi novinarjem, ki so zapadli v politični in psihološki spektakel na mednarodnem odru,« je kritičen Aleksej Muhin iz centra za politične informacije.
Lutke Zahoda
Ruski novinar in analitik Vadim Nikitin je v New York Timesu objavil komentar Napačni razlogi za podporo Pussy Riot, v katerem razmišlja, da so ruski disidenti vnovič v nevarnosti, da bi postali lutke Zahoda, katerega glavni cilj je diskreditacija Rusije. »V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ZDA malo mar za sporočilo sovjetskih disidentov, samo da je bilo uperjeno proti Kremlju. Nič čudnega, da je bilo veliko Američanov, ki nikoli niso brali knjig Aleksandra Solženicina, v šoku, bili so užaljeni in počutili so se zlorabljene, ko je pozneje enako ostro kot Sovjetsko zvezo kritiziral državo, v katero je emigriral. Ali ne bi moral biti ta človek na naši strani?« je ob velikanu ruske literature spomnil še na voditelja prepovedane ruske Nacionalboljševistične stranke Eduarda Limonova, ki je prav tako dolgo živel v ZDA, o kateri je potem ugotavljal, da »FBI ravno tako goreče preganja radikalce, kot jih je v Sovjetski zvezi KGB«.
Za radikalne je označil tudi Nadeždo Tolokonikovo, Marijo Aljohino ter Jekaterino Samucevič, ki po njegovem niso liberalke, katerih glavni cilj je svoboda govora, ampak naslednice ruskih surrealistov in futuristov, za katere ni skrivnost, da so se vedno zavzemali za radikalne in celo nasilne družbene spremembe. »Omenjena mlada dekleta kapitalizma ne prezirajo nič manj od putinizma in se po besedah Tolokonikove ne borijo samo proti ruskemu avtoritarizmu, ampak proti celotnemu korporativnemu državnemu sistemu. Pogumna mlada dekleta bi morali podpreti samo, če bi bili tudi mi dovolj pogumni za boj na vse ali nič,« je položil na srce njihovim oboževalcem.
Med njimi je ogromno feministk in pri založbi The Feminist Press naj bi že ta petek izšla elektronska knjiga Pussy Riot: punkovska molitev za svobodo, v kateri bodo objavili njihova pisma, izjave s sodnega procesa, pesmi in seveda razvpito punkovsko molitev, v njej pa bodo pisma podpore Yoko Ono, Johanne Fateman, Karen Finley, Justin Vivian Bond, Eileen Myles in JD Samson. Izkupiček od prodaje bodo namenili obrambi zaprtih članic zasedbe.
Čigava svoboda? Čigav upor?
Tudi v feministični sredini so se začele oglašati kritične posameznice, ki spodbijajo prevladujočo tezo, da gre za moderne junakinje, ki se borijo za svobodo, demokracijo, seksualno osvoboditev in proti zlobnemu diktatorju. Na spletni strani peopleofcolororganize.com je mogoče prebrati komentar Pussy Riot: čigava svoboda, čigav upor?, katerega glavna teza je, da so članice zasedbe Pussy Riot pravzaprav žrtve anarhistične umetniške skupine Vojna, katere soustanovitelja Oleg Vorotnikov in Leonid Nikolajev aktivistke pogosto silita v za ženske poniževalne in do žensk sovražne pornografske politične akcije, s čimer promovirata pravico moških do spolnega zasužnjevanja žensk in pornofikacije feminizma.
Za nesprejemljivo označijo javno orgijo v moskovskem biološkem muzeju Jebemo se za naslednika Medvedka, s katero je Vojna leta 2007 javno protestirala proti Putinovemu nasledniku Dmitriju Medvedjevu, saj naj bi bile v njej aktivistke, med njimi tudi devet mesecev noseča Tolokonikova, reducirane na mrtva telesa, akcijo, med katero je aktivistka Vojne iz trgovine ukradla piščanca tako, da ga je skrila v vagino, primerjajo s spolnim suženjstvom, o posnetku gole Tolokonikove, po kateri se plazi mrčes, pa zapišejo, da povezava med žensko in mrčesom ne bi mogla biti bolj očitna. »Če želimo biti dejansko solidarni z zaprtimi dekleti, ne smemo obsoditi samo nepravične ruske države, pač pa tudi nasilje aktivistov iz skupine Vojna. Treba je obsoditi pandemično spolno nasilje, ki je prisotno v večini moškocentričnih in anarhističnih aktivističnih skupin,« so sklenili razmislek, ki so ga začeli z brezpogojno zahtevo po osvoboditvi Pussy Riot.