Vprašanje o tem, kdo je kršil ukrajinsko ustavo, predsednik Viktor Juščenko, ko je razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, ali ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, ko je v svoje vrste zvabil 11 opozicijskih poslancev, v dolgotrajni ukrajinski politični krizi pravzaprav sploh ni ključno. Bolj pomembno je, ali jim bo v 47-milijonski Ukrajini po 15 letih neodvisnosti sploh kdaj uspelo doseči soglasje o tem, kje je njihov prostor pod soncem. Zaradi zgodovinske razklanosti, stisnjenosti države med Evropsko unijo in Rusijo in dvema centroma moči, predsednikom Juščenkom in premierom Janukovičem, ki Ukrajino »vlečeta« vsak v svojo smer, je za največjo evropsko državo geostrateško pozicioniranje še posebej težavno....
Vprašanje o tem, kdo je kršil ukrajinsko ustavo, predsednik Viktor Juščenko, ko je razpustil parlament in razpisal predčasne volitve, ali ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, ko je v svoje vrste zvabil 11 opozicijskih poslancev, v dolgotrajni ukrajinski politični krizi pravzaprav sploh ni ključno. Bolj pomembno je, ali jim bo v 47-milijonski Ukrajini po 15 letih neodvisnosti sploh kdaj uspelo doseči soglasje o tem, kje je njihov prostor pod soncem. Zaradi zgodovinske razklanosti, stisnjenosti države med Evropsko unijo in Rusijo in dvema centroma moči, predsednikom Juščenkom in premierom Janukovičem, ki Ukrajino »vlečeta« vsak v svojo smer, je za največjo evropsko državo geostrateško pozicioniranje še posebej težavno.
Permanentna revolucija
Po oranžni revoluciji pred dvema letoma in pol, ki je pot na oblast utrla predsedniku Juščenku in »oranžnemu taboru«, se je za hip zdelo, da se je Ukrajina odtrgala od Rusije in s strumnim korakom stopila na pot proti Zahodu. Najbolj od vseh je v to verjela večmilijonska množica, ko je na Majdanu nezaležnosti v Kijevu slavila zmago.
Praznovanje je imelo eno samo napako; na njem ni bilo Ukrajincev iz vzhodnega dela države, saj so imeli ti za Ukrajino vseskozi drugačno vizijo.
Juščenko jim ni utegnil (hotel) prisluhniti, saj je bil preveč zaposlen z notranjimi razprtijami v oranžni koaliciji, ki so nazadnje pripeljale do odstavitve »oranžne princese« Julije Timošenko s položaja predsednice vlade. Ceno zaradi zanemarjanja enega dela države plačuje Juščenko še danes.
Po zmagoviti vrnitvi Janukovičeve Stranke regij na parlamentarnih volitvah avgusta lani mu namreč ni preostalo drugega, kot da večnega tekmeca imenuje za premiera.
S podpisom Sporazuma o narodni enotnosti, ki govori tako o približevanju Evropski uniji kot o približevanju skupnemu gospodarskemu prostoru z Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom, se je za hip celo zdelo, da so v Ukrajini glede ključnih strateških vprašanj dosegli konsenz.
V dokumentu, ki je začrtal smernice za delo vlade narodne enotnosti, so se dotaknili celo najbolj občutljive ukrajinske teme – članstva v zvezi Nato, ki ga trenutno podpira le 22 odstotkov Ukrajincev. Pod Janukovičevim pritiskom so takrat zapisali, da bodo o priključitvi Severnoatlantskega zavezništva odločali na referendumu.
A kohabitacija po zgledu Francije, z »oranžnim« predsednikom, pristojnim za približevanje Evropski uniji, in »modrim« premierom, ki bo skrbel za sodelovanje z »ruskim« skupnim gospodarskim prostorom, se je porušila zaradi vse večjih Janukovičevih apetitov po predsedniških pristojnostih.
Pred dvema letoma in pol je Anatol Lieven, politični analitik z Inštituta Carnegie, posvaril: »Usode držav se ne more in ne sme določati zgolj na podlagi kvantitativne premoči. Pomembno je predvsem doseganje soglasja, čeprav je za to potreben čas.« In to je še zdaj za Ukrajino najboljši nasvet. Dokler v Ukrajini ne bo soglasja glede temeljnih prioritet, pa naj bo to skupni gospodarski prostor, članstvo v Evropski uniji ali članstvo v Natu, se Ukrajina ne bo otresla grožnje permanentne revolucije, ki jo je konceptualno utemeljil prav Ukrajinec Lev Trocki.
Na prelomnici med Vzhodom in Zahodom
V ozadju večnih ukrajinskih trenj so zgodovinske, kulturne, jezikovne in verske razlike. Te so tako velike, da je v Ukrajini vseskozi prisotna latentna grožnja, da bo država razpadla na vzhodni in zahodni del. Strah je toliko bolj upravičen, ker približno polovica Ukrajincev podpira prozahodnega Juščenka, polovica proruskega Janukoviča, v ozadju pa niti globalni igralci.
»Ukrajina ni več država, ampak samo še geografski pojem. Proruski del Ukrajine se bo združil z nami. Tega se ne da več preprečiti,« je nikoli »mrtev« ruski interes do Ukrajine razkril vodilni jastreb, ruski politični komentator Mihail Leontjev. O močni tradicionalni navezanosti industrijsko razvitega in precej bogatejšega vzhoda in juga Ukrajine na Moskvo že ves čas, sicer precej bolj diplomatsko, govori tudi uradna Moskva. Nič čudnega torej, da po porazu njihovega varovanca na predsedniških volitvah leta 2004 v vzhodni regiji Donetsk, kjer se je Janukovič kot guverner dokopal do bajnega bogastva, ni bilo slišati le pozivov k večji avtonomiji po vzoru ukrajinskega polotoka Krim, temveč celo zahteve po odcepitvi in morebitni priključitvi k Ruski federaciji. Nič čudnega, da ukrajinščina na vzhodu države še danes zveni precej okorno.
Zelo zadržano se obnaša Evropska unija, ki je Ukrajini že pred tem sporočila, da jo od statusa kandidatke, kaj šele od članstva, loči še precej delovnih let. »Gre za tragedijo. Redko katera država je svojo možnost zapravila tako kot Ukrajina. Priložnost za približevanje Zahodu so zapravili z zanikrno vlado in medsebojnim pričkanjem,« je razočaranje Bruslja še najbolj odkrito opisal Ronald Asmus, direktor Marshallovega sklada.
Čeprav je uradni Bruselj v Ukrajini, kot kaže, res ostal brez konja, na katerega bi bilo vredno stavili, integracija Ukrajine v EU dolgoročno še naprej ostaja evropski projekt. Navsezadnje je bila zahodna Ukrajina del evropskega kulturnega prostora, vse dokler ni, silovitemu odporu navkljub, po II. svetovni vojni prešla v sovjetske roke. Tudi zaradi starih zamer v redko poseljenih in revnih kmetijskih zahodnih regijah ruščine raje ne govorijo več, večina tamkajšnjih prebivalcev pa pripada uniatski cerkvi, ki je pokorna papežu in ne patriarhu.
Kruha in iger
Med oranžno revolucijo pred dvema letoma in pol so Ukrajinci 17 dni v snegu, mrazu in dežju protestirali predvsem zato, ker so upali na lepše čase. Upi so se razblinili v bojih za oblast med glavnimi akterji ukrajinske politične sage. V dveh letih in pol po oranžni revoluciji je Ukrajina namesto obljubljenega gospodarskega razcveta doživela padec gospodarske rasti in naraščanje cen osnovnih življenjskih potrebščin.
Spomnimo, da so proteste, ki so postali uvertura v oranžno revolucijo, povzročile prav višje cene kruha; v Ukrajini so jih uvedli, ker so morali v nekoč žitnici Sovjetske zveze zaradi najslabše letine v zadnjih petdesetih letih uvoziti ogromne količine pšenice. Kot kaže, je spomin na lakoto, ki jo je povzročila prisilna Stalinova kolektivizacija v tridesetih letih minulega stoletja in zaradi katere je umrlo od 7 do 10 milijonov ljudi, v Ukrajini še zdaj živ.
Tudi zato bodo v največji evropski državi, kjer v revščini živi skoraj petina prebivalcev, o političnih usodah, še bolj kot kjerkoli druge, dolgoročno najverjetneje odločale predvsem gospodarske in socialne teme. Teme torej, od katerih si lahko kaj obetajo predvsem Ukrajinci.