Odločitev ameriškega predsednika Baracka Obame, da v kongresu preloži glasovanje o avtorizaciji vojaške intervencije v Siriji, niso samo v Rusiji razumeli kot zaton ameriške hegemonije ter zmago ruske diplomacije. Zadnja je postala glavni motor pobude o predaji sirskega kemičnega orožja pod nadzor in posledično uničenje mednarodne skupnosti. Vplivnim političnim in medijskim krogom v ZDA ter Evropi okrepljena ruska vloga ni pogodu. Do države, ki grobo tepta pravice in svoboščine svojih državljanov, med čečenskima vojnama pa je zakrivila številne vojne zločine, je treba gojiti previdnost....
Odločitev ameriškega predsednika Baracka Obame, da v kongresu preloži glasovanje o avtorizaciji vojaške intervencije v Siriji, niso samo v Rusiji razumeli kot zaton ameriške hegemonije ter zmago ruske diplomacije. Zadnja je postala glavni motor pobude o predaji sirskega kemičnega orožja pod nadzor in posledično uničenje mednarodne skupnosti.
Vplivnim političnim in medijskim krogom v ZDA ter Evropi okrepljena ruska vloga ni pogodu. Do države, ki grobo tepta pravice in svoboščine svojih državljanov, med čečenskima vojnama pa je zakrivila številne vojne zločine, je treba gojiti previdnost. Po drugi strani je treba priznati, da je pogosto tarča pretirane demonizacije. Predvsem predsednik Vladimir Putin – zato nihče nikoli ni zares prisluhnil njegovim opozorilom o agresivni ameriški politiki na Bližnjem vzhodu kot spodbujevalki nestabilnosti in džihada, s katerimi je začel kmalu po terorističnih napadih 11. septembra 2001.
Na to je posvaril tudi v nedavni kolumni za New York Times, v kateri je poudaril, da na milijone ljudi po vsem svetu Združene države Amerike ne smatra več za model demokracije, ampak za državo, ki stavi izključno na brutalno silo. Takšne in drugačne koalicije sestavlja pod sloganom »Če niste z nami, ste proti nam«.
Leta 1999 je administracija nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona bombardirala Zvezno republiko Jugoslavijo, njegov naslednik George Bush pa je leta 2003 začel vojno v Iraku. Obe intervenciji sta potekali brez mandata Združenih narodov in sta bili deležni ostrega ruskega nasprotovanja. Vse od padca Berlinskega zidu je uradni Washington zavračal diplomatsko reševanje mednarodnih kriz, uradni Moskvi pa na tem področju ni kaj očitati.
Ameriški voditelji unilateralistično politiko opravičujejo z besedami, da bo Rusija v varnostnem svetu Združenih narodov tako ali tako blokirala vsakršno vojaško akcijo, kar pa ne pomeni, da bi se z odločnim »niet« odzvala tudi na iskreno diplomatsko pobudo. Ne nazadnje se je hladna vojna končala že pred dvajsetimi leti.
Uničenje sirskega kemičnega orožja bi bil vsekakor velik logističen zalogaj, ki ga po mnenju strokovnjakov ne bi bilo mogoče izvesti brez navzočnosti mednarodnih varnostnih sil. Za Združene države Amerike je omenjena pobuda pravzaprav rešilna bilka, saj jim omogoča, da se izognejo vojaški akciji, ki bi zagotovo zahtevala nove žrtve med civilisti, nikakor pa ne bi zmanjšala Asadovega dostopa do kemičnega orožja. V arabskem in muslimanskem svetu bi se še bolj razširil antiamerikanizem, kar bi posledično spodkopalo tudi avtoriteto nekoliko bolj zmernega iranskega predsednika Hasana Rohanija.
Na svetovnem diplomatskem parketu se dogajajo tektonske spremembe. Nekdanji agent tajne službe KGB brzda militaristično zunanjo politiko, ki jo zasleduje Nobelov nagrajenec za mir?!
»Nevarno je ljudi spodbujati k razmišljanju, da so nekaj izjemnega,« se je Putin obregnil ob Obamov nagovor državljanom. Samo v primeru, da se tega zaveda tudi Putin, je mogoče preprečiti, da bi mednarodni odnosi zdrsnili v popolni kaos.