Moskva – V Moskvi uradno živi deset milijonov, neuradno pa kar 14 milijonov prebivalcev, vsak dan pa sprejme še dodatnih deset milijonov dnevnih migrantov, ki tja pripotujejo s trebuhom za kruhom. V največjem ruskem mestu je skoncentriranih kar 80 odstotkov ruskih bank, podjetij in drugega bogastva, ki ga dodobra obvladuje župan Jurij Lužkov. Večni župan, ki na tem položaju vztraja že 18 let, je zaradi svoje odločnosti in brezkompromisnosti med Moskovčani znan preprosto kot car oziroma šef in je bil dolgo tretji najbolj priljubljen ruski politik. Če je med prebivalci ruske prestolnice dolgo imel skoraj 70-odstotno podporo, je ta v zadnjem letu zdrsnila na pičlih 36 odstotkov. Krive so predvsem kritike, ki so se nanj usule zaradi domnevne korupcije in klientelizma.
Od naše dopisnice
Vzroke za nekdanjo veliko priljubljenost prvega moža Moskve gre iskati predvsem v populističnih socialnih ukrepih, zaradi katerih moskovski upokojenci prejemajo precej višje pokojnine kot v drugih delih Rusije, ohranili pa so tudi privilegije kot je, denimo, brezplačni javni transport, ki so jih v drugih mestih že zdavnaj odpravili. Poleg tega so mu celo njegovi največji kritiki pripravljeni priznati, da mu je nekoč kaotično socialistično mesto uspelo preobraziti v sodobno, urejeno in čisto finančno središče, ki je poleg tega polno parkov in cvetličnih gredic, ki so poleti pogosto oblikovane v domoljubne slogane.
Socialni populist in največji graditelj po Stalinu
Mesto je urejeno tudi pozimi, ko armada slabo plačanih delavcev iz nekdanjih Sovjetskih republik noč in dan z ulic in streh čisti led in sneg, ob pomembnih obletnicah in praznikih pa s pomočjo vojaških letal, ki razganjajo oblake, poskrbi celo za lepo vreme. Letos je nameraval s podobno tehniko iz mesta pregnati sneg, a so projekt za nedoločen čas preložili. Politik torej, ki ima stvari rad pod nadzorom. Celo nekoliko preveč, bi k temu pripomnili zlobneži. »Lužkov ima brez dvoma svoje kvalitete in Moskovčani ga imajo zelo radi. Je ljudski župan, ki je zelo blizu ljudem. To zasenči slabe stvari, ki jih je zakrivil, in jih ne gre spregledati,« je za daleč najbolj objektivno oceno poskrbel Sergej Mitrohin iz liberalne stranke Jabolko. Proti zamenjavi Lužkova se je izrekel tudi, ko mu po lanskih spornih regionalnih volitvah ni uspelo podaljšati mandata poslanca v mestni dumi. »Za trenutnimi napadi na Lužkova stoji Kremelj, ki si prizadeva na njegovo mesto postaviti nekoga, ki ne bo izvoljen in bo počel samo to, kar mu bodo ukazali,« je Lužkova označil za manjše zlo. V skladu s spremenjeno zakonodajo župana ne izbirajo na volitvah, ampak ga na predlog 35 poslancev mestne dume imenuje predsednik, zato je Lužkov z lanskimi regionalnimi volitvami, ki jim opozicija očita, da so bile ponarejene, poskrbel, da so se v mestno dumo prebili skorajda izključno njemu lojalni poslanci. Z ruskim premierom Vladimirjem Putinom je na bojni nogi že od predsedniških volitev leta 2000, ko se je hotel povzpeti na sam ruski politični vrh.
Avtokrat z lastnimi televizijskimi postajami
Volitve so bile samo na videz demokratične, bolj ali manj na videz pa je meščanom dostopen tudi župan. Na spletni strani mestne oblasti je sicer mogoče najti elektronsko pošto, telefonsko številko in celo osebni županov pozivnik, po katerem se prebivalci nanj lahko obrnejo s svojimi predlogi in pripombami, v praksi pa so stvari precej bolj zapletene. Med gejevsko parado – zanje oblast nikoli noče izdati dovoljenja in jih je Lužkov označil za satansko delo – aktivistom za pravice istospolno usmerjenih ni uspelo izročiti mu protestnega pisma, saj jim niso dovolili vstopiti v mestno hišo. Milosti nima niti za opozicijske protestnike, ki jim vsakič znova odreče dovoljenje za njihove shode. Da je avtokrat, ki ne prenaša kritike, ga obtožujejo tudi novinarji, posebno tisti, ki zaradi kritične drže ne dobijo dovoljenja za vstop v mestno dumo. Zgodba zase je povezana s časopisom Nova Gazeta, na katerem so po objavi kritičnega članka na njegov račun z mestne hiše nemudoma prejeli obvestilo, da morajo zapustiti mestne prostore, ki so jih imeli v najemu. Mestna oblast je pravzaprav nekakšna korporacija, ki jo vodi Lužkov in nadzira večino mestnih nepremičnin, tovarn, gradbenih podjetij, poleg tega pa še medijski imperij z nekaj televizijskimi postajami, ki pozorno spremljajo prav vsak županov korak. »Je pohlepen avtokrat in demagog in vsa njegova dejanja temeljijo na pragmatičnih interesih tega lastnika moskovske mestne oblasti,« je njegov kritik zapisal pod prispevek o moskovski mestni oblasti, ki je bil objavljen na blogu livejurnal.com in je postal eden najbolj branih člankov v ruski blogosferi.
Korupcija in klientelizem
V zadnjih mesecih se je dediščina Lužkova znašla pod drobnogledom številnih opozicijskih politikov. Najbolj odločno se ga je lotil nekdanji namestnik premiera, zdaj pa vodja opozicijskega gibanja Solidarnost Boris Nemcov. Označil ga je za korumpiranega politika, ki je svoji ženi Jeleni Baturini in njenemu gradbenemu podjetju Inteko omogočil, da je v času največjega gradbenega razcveta od Stalinovih časov pridobila levji delež mestnih gradbenih pogodb. Po oceni revije Forbes ima kljub globalni finančni krizi še zdaj kar 630 milijonov evrov. »Imam zanesljive dokaze, da je Lužkov pri podpisovanju pogodb o komercialnem razvoju prestolnice dajal prednost podjetju Inteko, na račun česar je Baturina postala najbogatejša Rusinja,« je zatrdil Nemcov. Šel je še dlje in je za slabo stanje cest v prestolnici okrivil široko razpaseno korupcijo, zaradi katere menda gradnja nekaj manj kot dveh kilometrov četrte moskovske obvoznice stane kar 270 milijonov evrov. Za primerjavo: gradnja 1,6 kilometra ceste na Kitajskem ter v Združenih državah Amerike ali Evropi stane od 3,4 milijona do 6,8 milijona evrov. »Pod Lužkovom ne bomo nikoli rešili problematike prometnih zastojev, pa naj v gradnjo novih cest vložijo še toliko denarja. Pretirane cene so povezane s korupcijo in povezavami med gradbinci in mestno oblastjo. Za zastoje je kriva izključno korupcija,« je bil kritičen Nemcov, ki se zavzema za razpise, v katerih bi lahko sodelovali tudi tuji ponudniki. Javno podobo prvega moskovskega para je še dodatno omadeževal Šalva Čiriginski, nekoč največji mestni gradbeni in naftni tajkun, ki je zatrdil, da je polovico svojega podjetja predal Baturini, saj bi imel sicer v Moskvi zvezane roke. »Brez njenega soglasja v Moskvi ni mogoče poslovati,« je prilil olja na ogenj. Triinsedemdesetletni Lužkov in 46-letna Baturina sta vse obtožbe zanikala, proti Nemcovu in časniku Kommersant pa sta vložila tudi tožbo zaradi klevetanja, ki sta jo seveda dobila. Tudi moskovska sodišča nimajo avtonomije, bi pri tem pripomnili kritiki. Predvsem zaradi takšnih zgodb Moskva med prebivalci preostale Rusije velja za najbolj korumpirano rusko mesto, je pokazala javnomnenjska raziskava iz leta 2008, v kateri je kar 42 odstotkov Moskovčanov priznalo, da so vsaj enkrat v življenju že podkupili mestnega uradnika.