V New Yorku se je 11. januarja ubil ameriški računalniški programer in borec za svobodo informacij Aaron Schwartz. Manj kot teden dni pozneje je v deportacijskem zaporu v Rotterdamu samomor storil ruski raketni inženir in opozicijski aktivist Aleksander Dolmatov. Strašljiva sinhronost tragičnih dogodkov nas naravnost sili k razmišljanju o neizbežno tragični usodi upornikov proti nepravičnemu sistemu, ki niti v 21. stoletju ne najdejo svojega prostora pod soncem. Z vidika ameriškega pravosodja je bil Schwartz navaden kradljivec....
V New Yorku se je 11. januarja ubil ameriški računalniški programer in borec za svobodo informacij Aaron Schwartz. Manj kot teden dni pozneje je v deportacijskem zaporu v Rotterdamu samomor storil ruski raketni inženir in opozicijski aktivist Aleksander Dolmatov. Strašljiva sinhronost tragičnih dogodkov nas naravnost sili k razmišljanju o neizbežno tragični usodi upornikov proti nepravičnemu sistemu, ki niti v 21. stoletju ne najdejo svojega prostora pod soncem.
Z vidika ameriškega pravosodja je bil Schwartz navaden kradljivec. Vdrl je v računalniški sistem prestižne ameriške univerze MIT in poskrbel, da je pet milijonov sicer plačljivih znanstvenih člankov postalo javno dostopnih na internetu. Dolmatova so v Rusiji preganjali zaradi sodelovanja v množičnih nemirih. Na protestnem shodu na predvečer tretje Putinove inavguracije ni zahteval samo politične svobode, ampak se je fizično uprl predstavnikom posebnih policijskih enot Omon, ki so s pendreki kot ponoreli tolkli po ženskah, otrocih, starcih.
V obeh zgodbah »zločin« ni pogojen na lastnih interesih, ampak na izostrenem občutku za solidarnost in pravičnost. Predpisana kazen je postala strašljiva in neznana konstanta, kot je to v romanih Franza Kafke. In kakšna bi pravzaprav morala biti kazen za upor proti odvratni realnosti? Tri leta zapora, 10, 35 let? Tega ne bomo nikoli izvedeli, saj so stave načeloma neizmerljive. V igri so kategorije, kot so življenje, smrt, svoboda in pravičnost.
»Idejni zločinec« Dolmatov je poskušal spremeniti lastno usodo, zaradi česar so njegove nesrečne peripetije dobile značaj epske tragedije. Član prepovedane stranke Druga Rusija se je najprej zatekel v Ukrajino, od koder se mu je uspelo prebiti do Nizozemske – najbolj liberalne države v Evropi. A lastni tragični usodi je težko ubežati, še posebej v letu, ki so ga poimenovali za uradno leto Rusije na Nizozemskem. Mlad inženir je svojo smrt srečal v vicah birokratske mašinerije, v kateri so bili podatki iz njegove biografije ter okoliščine njegovega boja za svobodo zgolj »neprijetna komplikacija«.
Tudi usoda Schwartza se je razvijala po sebi lastni kafkovski logiki. Neprofitna organizacija Jstor, čigar zbirko člankov je ukradel, je odstopila od tožbe, generalna tožilka ameriške zvezne države Massachusetts pa ga je obtožila kraje več milijonov dolarjev vredne zasebne lastnine. Znašel se je v istem košu z navadnimi tatovi. Čeprav nizozemska oblast proti Dolmatovu ni imela nič, se je znašel v istem košu z na tisoče ekonomskih migrantov iz držav tretjega sveta.
Don Kihoti in drugi aktivisti niso potrebni nikomur – ne v Evropi, ne v Rusiji, ne v Združenih državah Amerike. V resnici niti Dolmatov niti Schwartz nista zločinca, ampak bi tako lahko imenovali njune rablje. In kdo so to? Na žalost se zdi, kot da so to vsi, z izjemno naših herojev in njima podobnih.
Kot je govoril Kafka: »Dobro je turobno«.