Kdo so ljudje, ki sedijo v parkih?

Javni parki so zagotovo najbolj demokratični kraji v Rusiji! Otroke nezadržno privlačijo žuboreči vodnjaki, srednješolke na stopnicah z beračem za denar igrajo karte, skupina Belorusov, ki so v Moskvo prišli na avtostop, igra na kitaro, na klopci nedaleč stran skupina upokojencev na vse grlo prepeva staro rusko ljubezensko pesem: »Na klopci, kjer sediš ti, ni več prostora. V mestnem vrtu igra orkester narave …«

Starejši v hladu večera zadihajo na klopcah, mlajši na zelenicah. »Poleti nam je na travi zelo udobno. Sem pridem, ker lahko srečam veliko ljudi, ki jih poznam, tukaj se namreč zbira predvsem mladina,« v vrtu pred Kremljem, najstarejšem moskovskem javnem parku, pove 20-letna študentka angleščine Oksana. »Dekleta, boste pivo? Dajte, samo še eno mi je ostalo,« ponuja starejša gospa najbolj priljubljen ruski osvežilni napitek. Še ena od številnih upokojencev, ki v nuji po dodatnem zaslužku ob večerih v parkih prodajajo pijačo, prigrizke in šopke cvetja. Na skrbno pristriženi zelenici, ki se razteza skoraj kilometer vzdolž kremeljskega zidu, se vsak večer ob klepetu, pitju piva in šampanjca druži in spoznava na desetine mladih Moskovčanov. Ponudba je pestra in cene trikrat nižje kot v bližnjih lokalih.

»Imate kaj drobiža?« stopi berač k vodnjaku, kjer ob igranju na kitaro večer preživlja skupina mladih Belorusov. »Nič nimam,« med brskanjem po žepu odgovori 26-letni Valerij iz Minska, ki kar ne more prehvaliti svobode, ki mu jo v nasprotju z domovino ponuja Rusija. »Belorusija je policijska država. Tudi če samo sediš v parku, brez kitare in pijače, bo takoj prišla policija in ti zaukazala, da se moraš nemudoma pobrati. Tukaj lahko mirno sedimo, pijemo in igramo na kitaro.«

Navdušen je, čeprav je tudi v Moskvi že imel opravka z varuhi reda in miru. Ti so ga zaradi neurejenih dokumentov za kratek čas pridržali, a so ga že po slabi uri tudi izpustili. Brez kazni, ki je tako ali tako ne bi imel s čim plačati. Številni turisti iz zahodnih držav s policijo nimajo vedno tako dobrih izkušenj in se morajo kljub urejenim dokumentom večkrat izmazati s podkupnino.

»Dokumente večinoma zahtevajo od ljudi z vzhodnjaškimi potezami, mi pa večjih težav nimamo,« razloži 23-letni Igor, medtem ko nedaleč stran pripadniki specialnih enot policije od moškega srednjih let neevropskega videza zahtevajo potni list.

Mladi Rusi se, v nasprotju s starejšimi, zelo radi pogovarjajo s tujci. Ker v tujini mnogi še niso bili, s široko odprtimi očmi požirajo informacije o življenju onkraj meje. »Prisedita, fantje, dajte jima vrečke,« nas v družbo štirih fantov in dekleta povabi energična Valerija. Fantje se izkažejo za prave kavalirje in z veseljem odstopijo plastične vrečke, na katerih so pred tem sedeli sami. Med posedanjem na goli travi študent moskovske vojaške akademije Aljoša razloži, da so lokali v Moskvi dragi in da zato mladi vanje ne zahajajo prav pogosto. Podobna je zgodba s stanovanji, zaradi česar so tudi tisti, ki si kruh služijo sami, še vedno prisiljeni živeti s starši. Najverjetneje prav to pojasnjuje vse tiste vroče prizore, ki te v tukajšnjih parkih zlahka spravijo v zadrego.

»Rad bi te spoznal. Zelo lep nasmešek imaš,« je k 19-letni svetlolasi Alini pristopil Ivan, ki je v park prišel sam in je bil tisti večer tam eden redkih, ki je nosil kravato. Dekleta iz Taganroga na jugu Rusije rdečelični mladenič ni navdušil. A večer je bil še mlad in morda je imel pozneje več uspeha. Prav v parkih so se namreč v Rusiji od nekdaj spletale številne simpatije, ki včasih prerastejo tudi v kaj več. Verjetno se tudi zato mladoporočenci na dan poroke množično vračajo na kraj »zločina«. Konec tedna tako parke in druge znamenitosti preplavijo ženini in neveste, ki si na drevesih in bližnjih mostovih večno zvestobo obljubijo z zaklepanjem poročnih ključavnic. »Olga in Dima = družina« in »Natalija+Andrej« je prav po osnovnošolsko vrezano na enem od njih.

𝕏   Facebook   Telegram   Viber