Babuške so še ena mnogih ruskih posebnosti. Pri tem v mislih nimam pisanih lesenih figuric, ki se zložijo druga v drugo in se v resnici imenujejo matrijoške. Babuške so star... zrelejše prebivalke Rusije, posebnost pa so zato, ker v mestnih skupnostih uživajo posebno spoštovanje. Če ga ne dobijo, si ga izbojujejo z odločnostjo, ki preseneti in hitro spametuje slehernega nepoznavalca. Marsikomu malodane naženejo strah v kosti.
Na odločne, beri precej agresivne, ruske babice trčiš na vsakem koraku; v vrsti pri mesarju, na klopci v parku, najhujše pa postanejo, ko dobijo uradno funkcijo. Denimo funkcijo konsieržk oziroma vratark, ki sedijo v vežah vsakega malo imenitnejšega bloka, odpirajo vrata in stanovalce varujejo pred klateži. Njena funkcija včasih že spominja skorajda na nravstveno policijo.
Povečini gre za upokojenke, ki si tako podeseterijo sicer precej uborne ruske pokojnine, za kar morajo iz dneva v dan posedati v majhni kabini pri vratih. Čas si krajšajo s klepetom s stanovalci in sotrpinkami iz sosednjega bloka ter z gledanjem televizije, navadno pa so videti precej mrke in zdolgočasene. Zvečer se čez okna kabine spustijo žaluzije, saj »angeli varuhi« na svojem delovnem mestu tudi prenočujejo.
Matrijoške – državni organ
Štiriindvajseturno službo si čez mesec po navadi razdelijo po tri ženske, poleti, ko se večina od njih preseli na dače v Podmoskovju, pa na vhodu ves mesec srečuješ eno in isto osebo. Vsako stanovanje je do določenega dne dolžno poravnati račun za njihove usluge, in če tega ne opravite do zakonitega roka, se bo vaše ime nemudoma znašlo na tabli v avli bloka, ki je pravzaprav nekakšen sramotilni steber. Če ste tujec, se vam kaj lahko zgodi, da boste za usluge ostarelih varnostnic plačali dvakrat več od svojih ruskih sostanovalcev. Dopisnice italijanske tiskovne agencije Ansa, ki se je tovrstni »diskriminaciji« uprla, nekega dne preprosto niso spustili do njenega stanovanja in hočeš nočeš je morala popustiti.
Pravzaprav so konsieržke nekakšno nadaljevanje sovjetske potrebe po nadzoru in nobena skrivnost ni, da so v prejšnjem času številne od njih svoje sosede ovajale zloglasni ruski tajni službi KGB.
Njihova drža in vedenje dajeta še dandanes jasno vedeti, da se imajo za nekaj več, za pravi pravcati državni organ. S precej neprijetno radovednostjo in pogledom, ki mu nič ne uide, so me na začetku spravljale v pravo agonijo. Ko sem dopisniku nemškega radia nekoč potarnala, da me bodo spravile ob živce, se je samo poznavalsko nasmejal: »Srečna bodi, da ne hodijo vohljat v tvoje stanovanje. Včasih se temu ni bilo mogoče izogniti.«
Že nekaj tednov po prihodu v blok postane jasno, da konsieržke vedo vse o tebi in tvoji družini. Denimo, kdaj in kolikokrat si se domov vrnil pozno ali celo okajen, kdo te je obiskal, pogosto pa celo natanko poznajo vsebino vreč s smetmi, ki jih odlagaš v zabojnik pred vrati. V kakem bežnem klepetu ti potem dajo vedeti, kaj bi bilo po njihovem mnenju treba spremeniti v tvojem gospodinjstvu.
Ko sem nekoč na kavo povabila novinarskega kolega iz Litve, mi je njena krepka postava zastavila pot do dvigala in me izpod namrščenih obrvi ostro zaslišala, kje je moj mož. Ko sem se naslednjič iz Slovenije vrnila brez njega, me je ista oseba že na vratih prihuljeno izprašala, kako da mož ni prišel. »Trenutno je s svojo drugo ženo. Prišel bo čez 14 dni,« se nisem mogla izogniti pikrosti.
Konsieržke so duša in bog vsake hiše in odločajo, ali ti bodo dostavljavci smeli dostaviti nakupljeno blago ali pico, pismonoše pisma, presojajo pa tudi, ali so vaši znanci dovolj uglajeni za vstop.
Prijateljica Liza iz Sankt Peterburga vratarke ni prepričala in na mojo rojstnodnevno zabavo jo je spustila šele po dolgem prepiru. Od gospe na vratih sem že naslednji dan slišala dolg traktat, v katerem je gostjo opisala kot divjakinjo in žensko z ulice. »Jaz je ne bi več spustila v svoje stanovanje,« je končala z nasvetom. Na koncu je kot v opravičilo dodala: »Saj se nočem vtikati v vaše življenje.«
V resnici vratarke od jutra do večera počnejo natanko to, o svojih bolj ali manj verodostojnih ugotovitvah pa poročajo lastniku stanovanja.
Ker sprva nismo upoštevali dobronamernih namigov in jih nismo obdarovali za novo leto, božič, 8. marec in druge praznike, so se pri lastniku stanovanja kmalu začele vrstiti pritožbe. Da smo nevljudni, da prihajamo domov sredi noči z veliko hrupnimi prijatelji, da pretiravamo z navijanjem glasbe in podobno.
Nič od tega seveda ni bilo res in vse je potihnilo v trenutku, ko so »špeckahle« na vratih od nas prejela prvo darilce. To podkupovanje zdaj ponavljamo v ustreznih intervalih, s čimer smo si končno prislužili relativen bivanjski mir in tu in tam celo ledeno hladen službeni nasmešek. Kadar domov prihajam ob »nekrščanskih urah«, mi z očitajočimi pogledi še zdaj znajo vzbuditi slabo vest. Kot osnovnošolki, ki je zamudila horo legalis.