Moskva – Prebivalci največje države na Južnem Kavkazu, 8,7-milijonskega Azerbajdžana, so na referendumu podprli neomejeni predsedniški mandat. Azerbajdžan je tako stopil ob bok Kazahstanu, kjer je omejitev predsedniškega mandata pred dvema letoma odpravil parlament, in Venezueli, kjer so volivci pred kratkim o tem prav tako odločali na referendumu. Ustavne spremembe omogočajo azerbajdžanskemu predsedniku Ilhamu Alijevu neomejeno podaljševanje njegove vladavine. Dinastija Alijev je v tej nekdanji sovjetski republiki sicer trdno v sedlu že skoraj štiri desetletja.
Od naše dopisnice
Ilham Alijev je postal predsednik leta 2003, ko je bil njegov oče in prvi azerbajdžanski predsednik Hejdar Alijev tako rekoč na smrtni postelji. Sedeminštiridesetletnemu Ilhamu so volivci drugi petletni predsedniški mandat zaupali oktobra lani, zdaj pa zanj ni več omejitev. Mandat sicer lahko podaljšuje v nedogled, slavo svojega očeta, ki je Azerbajdžan vodil vse od razpada Sovjetske zveze, pa bo težko presegel. Hejdar, nekdanji visoki sovjetski funkcionar in uradnik KGB, je oče naroda v pravem pomenu besede, o čemer v glavnem mestu Bakuju pričajo velikanski portreti. »Glasovala sem tako, da bo lahko Ilham Alijev še dolgo naš predsednik. V državo je prinesel stabilnost,« je na volišču za AFP povedala 72-letna upokojenka Hatima Džabrailova. Mlajša generacija je bila bolj kritična. »Glasoval sem proti. Nobene potrebe ni za spremembe ustave. V času, ko se ves svet spopada s finančno krizo, denarja ne bi smeli zapravljati za referendum,« je AFP zaupal svojo odločitev tudi 21-letni študent Vugar Šabalov.
Opozicija je pred referendumom opozarjala, da bodo spremembe ustave pahnile Azerbajdžan v še hujšo diktaturo, kritizirali pa so tudi predreferendumsko kampanjo, v kateri da je do izraza prišel vladni nadzor nad mediji, opozicija pa je bila tarča hudega pritiska. Volivce so pozivali, naj referendum bojkotirajo, vendar niso bili uspešni. Po podatkih osrednje volilne komisije se je referenduma udeležilo kar 71 odstotkov volilnih upravičencev. »Naši opazovalci so na voliščih odkrili številne kršitve,« je opozoril predsednik opozicijske Nacionalne fronte Ali Keremli, ki je napovedal tožbo na evropskem sodišču. »Gre za fevdalno mentaliteto azerbajdžanskega vodstva,« je bil kritičen tudi predsednik Liberalne stranke Lala Ševket. O kakršnih koli opozicijskih demonstracijah, ki so pretresale Azerbajdžan leta 2003 in 2005, ni bilo ne duha ne sluha.
Volivci so na referendumu podprli tudi ustavna dopolnila, po katerih je treba v primeru vojne preložiti predsedniške ali parlamentarne volitve. Ob odločitvi za ta popravek je imela večina najverjetneje v mislih napete razmere v Gorskem Karabahu, enklavi v Azerbajdžanu, kjer živijo pretežno Armenci in za katero se je Alijev zavezal, da jo bo dobil nazaj. Druga sprejeta dopolnila prepovedujejo fotografiranje ter tonsko in video snemanje posameznikov brez njihovega dovoljenja, prepovedujejo norčevanje iz državnih simbolov in večajo državni nadzor nad lokalnimi oblastmi.
Referendum je opozoril na dvoličnost mednarodne skupnosti, saj so se Združene države Amerike in Evropska unija, ki v podobnih primerih kričijo o nedemokratičnosti, nanj odzvale zelo zadržano. »Volitve so bile pregledne, dobro pripravljene in mirne,« so ocenili opazovalci Sveta Evrope, ki so sicer opozorili, da je bilo v državnih medijih premalo poglobljene razprave, pozvali pa so tudi k nadaljevanju demokratičnih reform. Človekoljubne organizacije obtožujejo Alijeva množičnega kratenja človekovih pravic, mednarodna skupnost pa se ga loteva v rokavicah. Bržkone predvsem zato, ker ji je na široko odprl vrata v Kaspijski bazen, kjer so ogromna nahajališča nafte in zemeljskega plina.