Simferopol – V glavnem mestu avtonomne ukrajinske republike Krim, ki jo je nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov takrat še sovjetski republiki Ukrajini podaril, ker je bil sam Ukrajinec, predvolilne vročice ni čutiti; shodov, ki se vrstijo po vsej državi, na polotoku tako rekoč ni. Na »podarjenem« Krimu, kjer večino prebivalstva sestavljajo Rusi, kar 80 odstotkov pa jih ruščino še zdaj navaja kot materni jezik, bi bilo namreč to za politike pravzaprav izguba časa. Avtonomna republika, po številu prebivalstva primerljiva s Slovenijo, je namreč že vseskozi bolj vezana na Rusijo.
Od naše dopisnice
Po javnomnenjskih raziskavah se tudi na tokratnih predčasnih parlamentarnih volitvah – te bodo v nedeljo - obeta gladka zmaga Stranki regij proruskega premiera Viktorja Janukoviča. Ta bo zveste volivce obiskal danes. Kljub temu marsikdo sploh ne bo volil, saj ljudi bolj kot politične zdrahe, ki največjo evropsko državo pretresajo že vse od oranžne revolucije leta 2004, skrbijo višje cene kruha in slabe socialne razmere.
»Volitve me sploh ne zanimajo in se jih ne bom udeležil. Eni in isti banditi so državo oropali in bi jo radi ropali še naprej. Razlikujejo se le po tem, da vsakdo vodi svojo propagando. Vse to smo že videli, in ne verjamemo več, da se stvari lahko izboljšajo. Pri nas morajo upokojenci brskati po smeteh, da ne umrejo od lakote,« je pripovedoval med vožnjo po razdrapani cesti od letališča proti središču mesta 60-letni sivolasi taksist Kolja, eden od pripadnikov tukajšnje armenske manjšine.
Na polotoku, ki je bil zaradi podnebja nekdaj priljubljeno letovišče ruske politične, gospodarske in intelektualne elite, v poletnih mesecih pa ga ruski turisti oblegajo še zdaj, sta poleg armenske skupnosti močni še judovska in beloruska skupnost, največja manjšina pa so Krimski Tatari. V muslimanskem narodu, ki ga je nekdanji sovjetski voditelj Josip Visarionovič Stalin pod pretvezo, da je sodeloval z nacistično Nemčijo, leta 1944 izgnal v osrednjo Azijo in se zdaj množično vrača v domovino, je pravzaprav edinega podpornika na Krimskem polotoku našla stranka Naša Ukrajina, ki jo vodi na Evropo naslonjeni predsednik Viktor Juščenko.
»Kar 70 odstotkov Krimskih Tatarov podpira Juščenka, saj edino njegova stranka v predvolilnem programu omenja skrb za našo manjšino. Podpora bi bila še večja, če kampanja njegovih tekmecev ne bi bila tako umazana in celo nezakonita,« je dejal predsednik tatarskega parlamenta (meclis) Mustafa Abdülcemil Qirimoglu, majhen, droban in v svoji skromnosti nedvomno karizmatičen. Za najspornejše označi prijeme Bloka Julije Timošenko, ki ga vodi prva dama ukrajinske politike. Javnomnenjske raziskave pripisujejo njeni stranki uvrstitev takoj za Stranko regij premiera Janukoviča, stranki predsednika Juščenka, njenega sobojevnika iz časa »oranžne revolucije«, s katerim sta zdaj že dolgo v sporu, pa tretje mesto.
»Plačanci Julije Timošenko so prihajali tudi v naš urad, kjer na pomoč čakajo tisti, ki so se vrnili iz izgnanstva. Ljudem, ki nimajo niti strehe nad glavo, so v zameno za glasove ponujali denar,« je opisala ozadje umazane kampanje energična temnolasa predsednikova pomočnica Lilja Muslimova. Za zdaj se je na Krim vrnilo 250.000 Krimskih Tatarov, 150.000 jih še danes živi v osrednji Aziji. Kar 70 odstotkov povratnikov je brezposelnih; tatarski politiki to pripisujejo predvsem diskriminaciji. Številne šole in časopisi v maternem jeziku, ustanovljeni v zadnjih letih, v preganjanem narodu vendarle zbujajo nekaj upanja na boljše čase.
Sovjetske zveze, ki jim je prinesla veliko gorja, Tatari prav gotovo ne objokujejo, je pa tovrstna nostalgija pogosta pri krimskih Rusih in Ukrajincih. »V Sovjetski zvezi smo živeli precej bolje. Vsi smo imeli delo. Hlebec črnega kruha je stal 16 kopejk, zdaj stane že desetkrat toliko. Moja pokojnina je 400 grivn in po plačilu vseh stroškov, ki vztrajno naraščajo, mi ne ostane nič,« je s solzami v očeh potožila 87-letna Evfrajinija Platonova, ki je na stara leta prisiljena beračiti.
»Ne bom šla na volitve in tudi v nedeljo me lahko najdete tu. Več bom imela od tega,« je pred pročeljem razpadajoče zgradbe napovedala volilni »bojkot«. Zaradi volitev je nič manj ne skrbi, kako se bo skozi prihodnji mesec prebila z manj kot 60 evri.