Od nekdaj me navdihuje občutek svobode, ko med prečkanjem mej, ki so jih začrtali ljudje, vame puhne sveža sapa. Rodila sem se in odrasla ob meji z Italijo, zato sem že od mladih nog razpolagala s prepustnico, ki mi je v času rajnke Jugoslavije omogočala, da sem se lahko kadarkoli odpravila »tja čez«. Odhajali sva skupaj z mamo, za katero je bila to tudi mala nedolžna računica. Še z enim parom rok – pa čeprav od nespretnega otroka – sva lahko domov prinesli dodatno nakupovalno vrečko cenjenih tujih priboljškov, pa tudi nadvse cenjenih osnovnih gospodinjskih potrebščin, kot so bili pralni praški in podobno.

Še zdaj, mnogo let pozneje, začutim posebno nelagodje, ko obmejni organi od mene zahtevajo potni list. Najprej pogled v tla, potem naravnost v oči, močan udarec pečata kot gesta moči in za slovo brezbrižni »hvala«.

V hipu se znajdem »tam čez«, ne več v njihovi oblasti.

Vsa letališča so si podobna, saj imajo enak zrak in svetlobo; ohlajeni piš klimatske naprave in umetno osvetljavo. Nenadoma nisi več tu, ampak tam. Na drugi strani. Nekje onkraj meje, ki so jo postavili ljudje.

V Sankt Peterburgu je nekoč stal bar z imenom »Na drugi strani«. Skorajda ni bilo obiska »Pitera«, severne ruske prestolnice, da se ne bi vsaj za hip ustavila tam. Pravzaprav sem se šele v njem začela zares zavedati, da nisem več v Moskvi. V ničemer se ni razlikoval od podobnih lokalov, razen da so se v njem zbirali predvsem tujci – turisti, avanturisti in žurnalisti.

»Na drugi strani« je bilo vedno bolje kot doma. Vsaj tako se zdi zdaj, ko lokal že nekaj let ne obratuje.

Želja biti tam, v drugem svetu – pa naj bo to država, celina ali celo drugo življenje – je večna skušnjava in večna spodbuda.

V realnosti so meje in omejitve, ki nas ločujejo od sveta, že zdavnaj prenehale obstajati.

Ostale so samo še v naših glavah.

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber