Moskva – Ameriški podpredsednik Joseph Biden je končal obisk v Ukrajini in odpotoval v Gruzijo, kjer ga čaka enako poslanstvo kakor pred tem v Kijevu. Gruzinsko vodstvo in javnost bo poskušal prepričati, da za Združene države Amerike niso pozabljeni. V najbolj zvestih ameriških zaveznicah na postsovjetskem prostranstvu, ki si sicer že dalj časa neuspešno prizadevata za vstop v Nato in EU, je strah pred odrinjenostjo v pozabo zavel po nedavnem obisku ameriškega predsednika Baracka Obame v Rusiji.
Od naše dopisnice
O ameriški prednostni lestvici precej pove že to, kam se je iz Washingtona odpravil predsednik, kam pa »samo« podpredsednik. »S tem obiskom hoče Biden uravnotežiti nedavni Obamov obisk v Moskvi. To ravnotežje je zdaj sicer precej drugačno, kakor je bilo v času Busheve administracije,« je namen obiska opisal Christopher Granville iz podjetja Trusted Sources, ki se ukvarja z raziskovanjem trgov v razvoju.
Tudi zato je bil Biden v Kijevu deležen precej manj evforičnega sprejema, kakor so ga bili med vladavino ameriškega predsednika Georgea Busha vajeni visoki ameriški predstavniki. Še več je k apatiji prispevala globoka gospodarska in politična kriza, v kateri se je znašla Ukrajina.
Zaradi prizadevanja za članstvo v Natu in oporišča ruske črnomorske flote na ukrajinskem polotoku Krim, ki ima poleg tega še velik delež prebivalcev z ruskimi potnimi listi, je Ukrajina zelo eksplozivna mešanica. Nič čudnega, da je Juščenko poleg podpore ukrajinskemu članstvu v Natu od obiska pričakoval tudi varnostna zagotovila in zagotovila o nadaljnjem vojaškem sodelovanju.
Nemara celo še bolj apatično bodo Bidena danes sprejeli v Tbilisiju, ki se ponaša celo z ulico Georgea Busha. Predvsem zato, ker se Gruzija že več mesecev spopada z demonstracijami, na katerih zahtevajo odstop predsednika Mihaila Saakašvilija. Ta je v intervjuju za časopis Wall Street Journal skrušeno ugotavljal, da je »upanje na gruzinski vstop v Nato skoraj mrtvo«. Prvič je tudi priznal, da Gruziji še nekaj časa ne bo uspelo vzpostaviti ponovnega nadzora nad gruzinskima separatističnima pokrajinama Južno Osetijo in Abhazijo. »To je tragično. Videti je, da je Rusiji uspelo, « se je hudoval nad sosedo.
V intervjuju je poudaril, da ga je »psihološki razmislek« pripeljal do spoznanja o njegovem poslanstvu, ki da je modernizacija in demokratizacija Gruzije ter miren prenos oblasti po koncu njegovega drugega mandata leta 2013. V ponedeljkovem nastopu v parlamentu je tako obljubil nove in neposredne županske volitve v glavnem mestu in večjo udeležbo opozicije pri vodenju javne televizije, pa tudi države. Združena opozicija, v kateri so zbrani vsi vodilni gruzinski opozicijski politiki, je tovrstne ponudbe odslej vztrajno zavračala. Vztrajala je, da bo s protesti nadaljevala do Saakašvilijevega nepreklicnega odstopa. Za njegov največji greh imajo lansko vojno v Južni Osetiji, ki jo je Gruzija izgubila, obtožujejo pa ga tudi avtoritarnosti, monopolizacije državnih medijev in zlorabe varnostnih organov za zadušitev protestov.