Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Od genitalnih odtisov do originalne Sanaderkugel

Skoraj vse na Vitezov račun Marsikateri italijanski časnik se na prvi strani ponaša s karikaturo, ki pove, kaj se pomembnega, smešnega, tragično smešnega ali grenkega dogaja tistega dne ali ves čas. Najbolj odmevne so karikature v najbolj branem časopisu Corriere della Sera. Ankete kažejo, da se zdijo bralcem tudi najbolj primeren odsev realnosti, hkrati pa so dovolj nežne, da nikdar ne prizadenejo preveč. Šefa padanskih legionarjev Umberta Bossija vedno narišejo kot velikega zvestega psa, ki spremlja svojega pritlikavega gospodarja....


 

Skoraj vse na Vitezov račun

Marsikateri italijanski časnik se na prvi strani ponaša s karikaturo, ki pove, kaj se pomembnega, smešnega, tragično smešnega ali grenkega dogaja tistega dne ali ves čas. Najbolj odmevne so karikature v najbolj branem časopisu Corriere della Sera. Ankete kažejo, da se zdijo bralcem tudi najbolj primeren odsev realnosti, hkrati pa so dovolj nežne, da nikdar ne prizadenejo preveč. Šefa padanskih legionarjev Umberta Bossija vedno narišejo kot velikega zvestega psa, ki spremlja svojega pritlikavega gospodarja.

Nekoč, ko je bila Italija še razdeljena na dva pola, levega in desnega, bilo je pred tremi leti, so se karikaturisti norčevali tudi iz Romana Prodija, ki so ga, kadar so hoteli biti dobronamerni, narisali kot profesorja, kadar so bili pikri, pa kot mortadelo. Odkar je Prodi odkorakal z odra, njegovi nasledniki pa se niti o tem ne morejo dogovoriti, ali bi šli skupaj na kavo, imajo vsi vici, vse karikature, tudi vse ode nesmrtnim enega samega junaka, Silvia Berlusconija. Iz njega se norčujejo, ker je majhne rasti, ker je ženskar, tudi zato, ker se zna po mnenju večine čisto primerno, pa čeprav po mnenju malo bolj zahtevne manjšine ne najbolj posrečeno norčevati sam iz sebe.

Berlusconija tudi občudujejo in slavijo, saj je – kakor se sam pohvali – sposoben delati osemnajst ur na dan, preostalih šest ur pa tri ure seksati in samo za tri ure zaspati. Fotografi so že večkrat dokazali, da so te izjave resnične. Viteza so slikali, ko je zadremal na sprejemu na Kvirinalu, med zasedanjem parlamenta, včasih tudi stoje …

Prav malo je Italijanov, ki se gredo vsaj na videz moraliste in se svojega predsednika vlade, najbogatejšega sodržavljana in človeka, ki s svojimi televizijami vstopa v njihove dnevne sobe vsako jutro, vsako dopoldne, popoldne, vsak večer in vsako noč, lotevajo s traktati o razvratu, pa o tem, kako neprimerno je svoje ljubice postavljati za poslanke in ministrice. V resnici bi bili skoraj vsi radi natančno taki, kot je On, junak vicev, karikatur, slavospevov in skrajno resnih analiz.

Tone Hočevar

Sanader, zvezda šal na internetu

Vprašanje, kdo ali kaj najbolj navdušuje ali razgibava hudomušno domišljijo državljanov, je na Hrvaškem povsem odveč. Nekdanji premier Ivo Sanader je že leto in pol nesporna »zvezda« ljudskega norčevanja. To je razmah doživelo julija 2009, ko je Sanader pobegnil s premierskega položaja, oziroma pol leta pred tem, ko je tik pred novoletnimi prazniki državni upravi prepovedal obdarovanje otrok. Takrat se je prvič resneje začelo vsesplošno zbijanje šal na račun (takrat še) premiera, češ da je otrokom ukradel božič. Naj proda nekaj dragocenih ročnih ur, pa bo dovolj za darila, so takrat ugotavljali v spletnih razpravah, predvsem na Facebooku. Skupina, poimenovana Kako je Ivo ukradel božič (po filmu Kako je Grinch ukradel božič), je imela več kot 50.000 članov. Norčevanje, večinoma na dostojni in res duhoviti ravni, se je seveda nadaljevalo ob begu s premierskega položaja, vrhunec pa doseglo ob razkritju državnih korupcijskih afer, Sanaderjevega umetniškega premoženja in seveda poskusa bega v ZDA. Kmalu po prijetju je dobil novi »Hrvaški band aid«, ki je duhovito predelal Mojo domovino iz vojne za Hrvaško, ki je dobila nov naslov: Pomagajmo Sanaderju (www.youtube.com/watch?v=S25jXZKsTNk), na Radiu Antena pa so predelali tudi predvolilno uspešnico predsednika Iva Josipovića (Pot k sreči), ki zdaj nosi naslov Kam je izginil človek? (www.youtube.com/watch?v=nTkfo1kALpE). Sanader je sicer nesporna zvezda šal na medmrežju. Tako nastopa v lažnem Facebook profilu dedka Mraza z objavo: »Vem, da morda nisem bil najbolj priden fant to leto, toda vseeno bom dobil kakšno uro, a ne, dedek?« V spletnih »oglasih« ponujajo tudi »Echte Salzburger Sanaderkugel«, slaščico v obliki zaporniške krogle. Takšna krogla je bila tudi letošnja uspešnica pri krašenju prazničnih drevesc. Muzej moderne umetnosti (Muzej suvremene umjetnosti, MSU) so, potem ko so tja deponirali slike, začasno odvzete Sanaderju, že preimenovali v MSU – Muzej Sanaderjevih umetnin. Tik pred novim letom se je denimo ponujalo silvestrovanje v Hotelu Remetinec (osrednji zagrebški zapor), kjer je bil med drugim na voljo avstrijski bife. Avstrija pa je dobila novega zmagovalca novoletne skakalne turneje Uhrmanna (urarja). V poplavi različnih šal na Sanaderjev račun pa je med najbolj duhovitimi karikaturist časnika 24sata Nik Titanik (www.niktitanik.com). Ta je na svoji spletni strani med drugim objavil, da sta izšla dva bestsellerja: Kako sva ustavila Sanaderja na cestninski postaji avstrijskih policistov Hansa Pendrecka in Helge Brusshalter ter Kako sem skuhal espresso Ivu Sanaderju Gerharda Hässlicha, uslužbenca bencinske črpalke na avtocesti, po kateri je bežal poslanec. Toda to je le del glasbene, risane, fotomontažne in pisane palete, posvečene nekoč priljubljenemu premieru.

Rok Kajzer

Srbski kralj Boris The Beautiful

Stanje duha v Srbiji, kjer so tudi v najbolj svinčenih časih na račun politikov krožile domislice, težke nekaj let ječe, ponazarjajo obrabljene šale, kot je denimo ta, da v Beogradu praznujejo srbsko novo leto samo še zato, ker vsi čakajo, da Slovenci zapustijo srbsko prestolnico. Srbi se izkažejo z iskrivostjo v medsebojnih verbalnih spopadih, ko se na smrt in življenje udarijo privrženci večnih rivalov Crvene zvezde in Partizana, novodobni šaljivci pa so praviloma odpovedali na vsej črti.

Prvi na lestvici politikov, ki so tarča vsesplošnega posmeha, je srbski premier Mirko Cvetković, ki se ga je prijel vzdevek Mirko The Bife Master, karikaturisti pa ga najpogosteje prikazujejo s kuhalnico in predpasnikom. Cvetković je stalni gost stripov Marka Somborca v Blicu, kjer si na primer med vročo razpravo o rekonstrukciji srbske vlade prepeva skladbo Ekrema Jevrića Kuća poso. Srbski premier je tarča šaljivcev, ker ga večina v državi doživlja kot marioneto, ki poslušno skoči na vsak namig predsednika Borisa Tadića.

Mirko The Bife Master zelo rad kuha tudi kavo v vladni kuhinji ali deli ministrom krofe, po potrebi pa steče čez cesto še po burek. V novoletnem stripu v Blicu je dobil za darilo japonskega robota, ki v hipu opravi vsa hišna dela. Na njegovo veliko zadovoljstvo je opremljen z zaslonom, ki prenaša vse predsednikove ukaze, kar je Cvetkoviću tako olajšalo delo, da je bistroumno ugotovil, da pravzaprav sploh ni več potreben.

Srbi so prizanesljivi do Borisa Tadića, ki so ga poimenovali Boris The Beautiful, kajti lepi srbski kralj ni pri srcu le premieru Borutu Pahorju, temveč za njim vzdihuje tudi prenekatera ženska duša. Kljub temu niso spregledali njegovega nezadovoljstva, ko je dobil hudič mlade, tako da je čez noč ostal brez priljubljene kreme za nego predsedniškega obraza. Za Borisa Lepotca pravijo, da se je po potresu v Kraljevu nemudoma odpravil na prizorišče naravne nesreče, da bi se opravičil potresu.

Cvetkoviću in Tadiću na lestvici sledijo ministri in prvaki pozicijskih in opozicijskih strank, ki pa s svojimi javnimi nastopi pogosto poskrbijo za več smeha, kot ga vzbudijo šale na njihov račun. Notranjega ministra tako na primer kličejo Ivica Kofer Dacić, ker je domnevno v kovčku odnesel iz države zajetno količino denarja.

Vili Einspieler

Temeljito britje norcev

Na stari celini je razširjen stereotip, da Nemci nimajo posebno razvitega smisla za humor. Še več, resnobni Nemci, ki šaljive stvari obravnavajo povsem resno in pretirano temeljito, velikokrat nastopajo v šalah v drugih državah. Tudi v priljubljenih kabaretih, ki imajo v nemških mestih dolgo tradicijo, se najraje resno pošalijo kar iz resnih tem – politike, sociale, gospodarstva. Tudi v večernih televizijskih šovih zvezdnikov, kakršna sta legendarni Harald Schmidt in Stefan Raab, imajo politika in vodilni politiki neredko precejšnjo vlogo.

Med novejšimi uspešnicami je Heu­te-Show na televiziji ZDF. V satirični oddaji, ki je nekakšen posnetek ameriškega Jona Stewarta in njegovega Daily Showa, vsak petek zvečer s precej humorja obravnavajo politične teme. Priljubljena tarča moderatorja Oliverja Welkeja je nemški zunanji minister in vodja liberalcev Guido Westerwelle. Spričo njegovih neredko samovšečnih nastopov, kritiziranja medijev in ne najbolj posrečenih retoričnih figur imajo v redakciji Heute-Showa pri britju norcev iz Westerewelleja razmeroma lahko delo.

S kanclerko Angelo Merkel se satiriki radi pošalijo, kadar v javnosti govori o svojem preprostem vsakdanjem življenju, denimo o kuhanju. Do njenega sloga oblačenja niso posebno prizanesljivi. Tudi razvpiti finančnik Thilo Sarrazin s svojimi tezami o neinteligentnih muslimanih, ki poneum­ljajo Nemčijo, je priljubljena tarča satiričnih oddaj. V zadnjem letih so na nemških televizijah posebno uspešni komedijanti iz priseljenskih skupnosti, predvsem Turki. Pravi zvezdnik je postal Django Asül, ki v bavarskem narečju ne zabava le televizijskega občinstva, marveč se odpravlja tudi na turneje po državi.

Posebna tema so težave ljudi iz nižjih socialnih slojev. Vrtoglav vzpon je uspel komedijantki Ilki Bessin, ki je v vlogi brezposelne Cindy iz Marzahna (vzhodnoberlinska četrt) osvojila srca Nemcev. Ker je sama več let živela kot brezposelna in imela težave, s katerimi se spoprijemajo siromašni Nemci, je v svojih satiričnih, a tudi bridkih nastopih še posebno verodostojna. Njene izkušnje s svetovalkami z urada za delo in ponudbe, ki jih je dobila, so pravzaprav tragikomične. Cindy iz Marzahna je lani in predlani dobila nagrado za najboljšo nemško komedijantko.

Med posebnostmi nemških šal je vloga nehvaležnega vzhodnjaka, ki se šele navaja na kapitalizem.

Peter Žerjavič

Lapsus linguae po francosko

Politika je strogo resna zadeva, ki zahteva preudarnost in modrost, kajti od nje je odvisno življenje številnih ljudi, pa vendar se vanjo neredko prikrade nemalo neumnosti in smeha. Lani so se Francozi držali za trebuhe predvsem na račun evroposlanke in nekdanje ministrice za pravosodje Rachide Dati, ki je pred očmi in ušesi televizijske kamere (Canal +) inflacijo zamenjala za felacijo. Iz lepotice so se nič kaj diskretno ponorčevali tako domači kakor tuji mediji, čisto predaleč pa je šel brezposelni državljan Alexandre Appaix, ki si je drznil na poslanko nasloviti menda kar enajst elektronskih pisem – pa ne le z razlago obeh izrazov, ampak tudi s ponudbo praktične demonstracije. Stala ga je aretacije, 30-urnega pridržanja, sodnega postopka in globe v višini sto evrov. Pa ne le vranjelasa političarka temnih oči, osmešilo se je še nekaj njenih kolegov, ki sicer uživajo ugled zadržanih politikov z glavo na pravem mestu. Brice Hortefeux, resni in neredko cinični minister za notranje zadeve, ki je hkrati odkrit nasprotnik Datijeve, ga je močno pihnil z genitalnimi odtisi namesto digitalnih, medtem ko je Luc Chatel, minister za šolstvo, povedal, da si mora država izposojati, da bi lahko izprdela, ups!, izplačala pokojnine (pa saj péter oziroma payer niti nista tako zelo podobni besedi). Ob neki drugi priložnosti se mu je zareklo, da ga je predsednik Sarkozy imenoval za premiera, no, mislil je ministra za šolstvo. Podobno so nekdanjega ministra za delo in še prej za proračun Érica Woertha, ki je lani zabredel v politično-bogataško afero Betten­court, mikrofoni in kamera (RTL) ujeli ob obljubi, da bo naredil vse za utrditev davčnih utaj. Hud lapsus je, čeprav je skoraj težko verjeti, v besednem zaletu zagrešil tudi (zdaj že prav tako nekdanji minister za obrambo) Hervé Morin, ko je razlagal, kako težko je razložiti (po slovensko milo rečeno) tepcem (cons v francoščini) oziroma moškim in ženskam v Franciji, da se za njihovo varnost skrbi tudi sedem tisoč kilometrov stran, zatorej so francoski vojaki v Afganistanu nuja. Podobno se je v minulem letu zareklo še ministrici za gospodarske zadeve in finance Christine Lagarde, ki je povedala, da bo Francija začela spet ustvarjati davke (impôts) oziroma (potem ko se je znala nasmejati na svoj račun) delovna mesta (emplois); predsednik narodne skupščine Bernard Accoyer je pozdravil »Mevlüta Ceaucescuja« namesto Mevlüta Çavuşoğluja, predsednika parlamentarne skupščine Sveta Evrope; Lionel Jospin pa je Dominiquu Strauss-Kahnu v intervjuju za RTL pripisal funkcijo direktorja Mednarodne nacionalne fronte namesto Mednarodnega denarnega sklada. Zadrego je elegantno rešil z besedami: »Vidite, čas je, da se ustavim!«

Mimi Podkrižnik

Smeh na račun vladajočega tandema

»Na razkošnem novoletnem sprejemu v Kremlju se po dolgem času na štiri oči srečata ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in premier Vladimir Putin. ‘Kako gre?’ Putin po rami potreplja mlajšega kolega. ‘Zelo dobro. Voditelji tujih držav me sprejemajo s predsedniškimi častmi, da sem predsednik, se je že navadil vojaški vrh, to pa sem dokončno postal tudi v očeh državljanov,’ se Medvedjev pohvali po skoraj triletnem predsedniškem mandatu. ‘Lepo. Samo glej, da se sam ne boš preveč navadil,« mu zabrusi Putin.

Šale na račun ruskega vladajočega tandema v ruski javnosti krožijo že vse od ustoličenja Medvedjeva maja 2008, ko je prevladalo mnenje, da bo državo še naprej vodil Putin, ki naj bi se leta 2012 tudi formalno vrnil v Kremelj. Številne šaljive zgodbe na njun račun je mogoče prebrati na spletni strani anekdoti.ru, v celoti posvečeni dolgoletni ruski tradiciji političnih anekdot, ki se v knjižni izvedbi prodajajo celo bolje od leposlovja.

Satirične šale na račun političnih voditeljev so med ljudmi začele krožiti že v Sovjetski zvezi, kar je bil odgovor na to, da so ljudi za neposredne kritike na račun partijskih voditeljev kaznovali celo z gulagi. »Anekdote so v ruski folklori osrednji žanr ustnega izročila. Včasih živijo en dan, včasih pa se obdržijo celo več stoletij,« pravi jezikoslovec Sandjar Janišev.

Legendarni pisatelj George Orwell je imel šale za »majhno revolucijo« in nikjer se ni to bolj potrdilo kot v Sovjetski zvezi. Državljani so se kljub represijam norčevali iz gruzinskega naglasa sovjetskega diktatorja Josipa Visarionoviča Stalina ter podeželske razigranosti njegovega naslednika Nikite Hruščova, ki je koruzo pripeljal tudi na kolektivne farme na ruskem severu, kjer je prehladno, da bi uspevala. V turobni sovjetski realnosti ljudska potreba po občasnem spuščanju pare ni prizanesla niti Leonidu Brežnjevu, ki so se mu posmehovali zaradi mrmranja in pozneje zaradi senilnosti, zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov pa je zbujal salve smeha zaradi dominantne žene Raise Gorbačov, brez katere ni sprejel ene same pomembne odločitve, ter povsem neuspešne kampanje za izkoreninjenje alkoholizma.

Polona Frelih

O alpskih zarukancih

Avstrijci se, pravijo, radi smejejo Nemcem, blondinkam, »gastarbajterjem« – in samim sebi. Ali natančneje povedano, Dunajčanom so kakšni Korošci ali Tirolci čudni kot prebivalci drugih celin in nasprotno, zato šal na račun alpskih zarukancev ali velemestnih zagledancev vase ne primanjkuje. Tako kot vsi drugi prebivalci našega planeta se Avstrijci radi smejijo tudi vidnim osebnostim, tu pa so, še posebno če gre za politike, delitve bolj ideološke. Del prebivalstva rad zbija šale na račun levičarskih »Gutmenschen«, po vsej sili dobrih ljudi leve usmeritve, drugi del vidi v kakšnih svobodnjakih male Adolfe.

Nekatere javne osebnosti pa prestopajo vse bregove, med njimi nekoč tako občudovani nekdanji finančni minister Karl-Heinz Grasser, ki je pri komaj enaintridesetih letih zablestel v vladi ljudskega kanclerja Wolfganga Schüssla, se pozneje zaljubil in poročil z glamurozno Fiono iz dinastije Swarovski ter zaživel življenje med elitnim dunajskim penthousom, tirolskim alpskim dvorcem in vilo na Capriju. Zdaj ga sumijo, da se je tako kot njegovi najbližji prijatelji okoristil s provizijami med privatizacijami pod njegovo taktirko, in šal na njegov račun ne primanjkuje. Pravzaprav jih že prej ni primanjkovalo. Grasserjeva Fiona je tako leta 2006 celo tožila satirika Floriana Scheuba, ki se je ob odkritju kokainske odvisnosti pevca Rainharda Fendricha norčeval: »Mediji pišejo, kot da bi Fendrich ponjuhal ves avstrijski kokain. To seveda ne more biti res, Fiona Swarovski tega ne bi nikoli dopustila!«

Drugi avstrijski nacionalni zaklad, ko gre za vsesplošno norčevanje, je znani podjetnik Richard Lugner, ki pa za smeh na svoj račun dobrodušno poskrbi kar sam, ponavadi na znamenitem opernem plesu, kjer se že dolga leta s svojimi razvpitimi gosti vsiljuje med dunajsko »nobel« družbo. Če ga tam ne spremljata kakšna Pamela Anderson ali Lindsay Lohan (ki mu je zato, ker se ni prikazala, dolžna veliko denarja), pa 77-letni Mörtel, kakor ga tudi imenujejo, poskrbi za kak drug škandal, če ne drugače, s kamerami, ki ga spremljajo skoraj do spalnice. Tako so lahko gledalci pravkar opazovali njegov šok, ko je test nosečnosti njegove najnovejše spremljevalke, 57 let mlajše Katzi, pokazal pozitivno, napačno sicer, a tega ni mogel takoj videti. »Najbrž sem res oče, a pri tako mladih dekletih nikoli ne veš. Saj se niti dobro ne poznava, a vseeno nimam nič proti, če sem še enkrat oče!« je jecljal najznamenitejši avstrijski uporabnik viagre. Ko se je razburjenje poleglo, je par odhitel proslavljat v mondeni tirolski »Kitz«. »V krznu res dobro izgledam!« se je veselila Katzi, morda pa sta tam srečala tudi Karl-Heinza in Fiono? Mondena letovišča so ponavadi polna ljudi, iz katerih se v Avstriji radi norčujejo.

Ko gre za politiko, so tudi Avstrijci ali za ali proti ali pa vdani v usodo in se v skladu s tem norčujejo ali pa se smejijo satirikom. Robert Palfader kot cesar Robert Heinrich I. iz satire Mi smo cesar se norčuje iz imperialne servilnosti, kabaretni duo Stermann in Grissemann pa ima na tapeti raje pokojnega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, zaradi česar so jima po njegovi smrti neznanci grozili celo s smrtjo. »Menda se je Haider prikazal trem slovenskim pastirčkom.« »In?« »Izgnani!«

Kadar gre zanje, pa imajo Avstrijci vedno na voljo karikaturista Manfreda Deixa, ki se mu lahko krohotajo tudi tisti, ki jih najbolj piči s svojim zlobnim peresom. Le redki narodi imajo kaj takšnega, a kakor pravi kabaretist Josef Hader, so Avstrijci poleg Angležev in severnih Nemcev tudi eni izmed redkih Evropejcev, ki gojijo črni humor.

Barbara Kramžar

Skozi tujino se smejejo sebi

Kitajci se nikoli ničemur ne smejejo tako sladko kot samim sebi. Še bolj se jim zdi smešno, če v kakšni dobri šali o drugih prepoznajo sebe iz prejšnjega življenja, v katerem takšnega vica glasno sploh ne bi smeli povedati. Tako si pogosto pripovedujejo politične šale o Severni Koreji, ki jih sami še vedno zelo dobro razumejo. Moški se vozi z metrojem po Pjongjangu in po dveh postajah začne pogovor z drugim potnikom. »Pozdravljen, tovariš,« mu previdno reče. »Ali delaš morda za centralni komite delavske partije?« »Ne delam,« mu odgovori nagovorjeni. »Pa si kdaj delal za CK?« »Nisem,« že malce živčno odgovori vprašani. »Pa morda kdo iz tvoje družine dela za CK?« ne odneha prvi. »Ne, ne dela!« »Potem pa mi stopi z noge, stojiš mi na prstih!«

Pred kakšnimi 20 leti so si na Kitajskem pripovedovali šalo o najsrečnejšem dnevu v življenju Angleža, Američana in Kitajca. »Nikoli nisem bil bolj srečen kot takrat, ko sem videl kraljico,« reče Anglež. »To ni nič. Sreča je bila, ko sem videl ameriško zastavo, zapičeno na Mesecu,« reče Američan. »Ej, vse to ni bilo nič. Najsrečnejši sem bil, ko mi je sredi noči nekdo potrkal na vrata,« reče Kitajec. »Ko odprem, stoji pred menoj tip v usnjeni jakni, z rokami v žepih in reče: Zhang Libo, z menoj! Jaz pa mu odgovorim: Zhang Libo stanuje nadstropje više.« Danes v tej šali namesto Kitajca Zhanga nastopa Severni Korejec Kang Sung-me.

Kitajski politični vici so še vedno pogosto zaviti v ironijo ali pa se dogajajo kje drugje. Če je zgodba prenesena v sosednjo državo, se nihče ne razburja. V šoli v Pjongjangu učenka pripoveduje, da je mačka skotila sedem mladičev. »Vsi se držijo mame, tako kot mi komunistične partije, ki nas hrani in varuje kot mačka mlade,« reče deklica. Nekaj dni pozneje jo učitelj vpraša, kako se razvijajo mladiči, ona pa mu odgovori: »Tovariš učitelj, spregledali so in partiji obrnili hrbet!«

Kadar se želijo Kitajci pošaliti na svoj račun, naložijo na TuDou, kitajski YouTube, posnetke, ki so nastali ob obisku njihovega predsednika Hu Jintaoa na Japonskem pred dvema letoma. Med obiskom osnovne šole ga je neki učenec vprašal, zakaj je želel postati predsednik. Hu se je nasmehnil in pojasnil: »Tega nisem želel sam, ampak ves narod. Kadar ves narod nekaj želi, ne smeš preslišati njegove želje.« Naslov posnetka je Predsednik Hu pripoveduje šale.

Zorana Baković

Solze republikancev

Ameriške komike zadnje dni navdihujejo republikanci, ki so prevzeli vodenje spodnjega doma kongresa, še posebno njegov predsednik John Boehner, ki je poznan po dekliški nagnjenosti do solz. »Upam, da je Boehner našel način, kako bo premagal svojo jokavost. Oh, seveda, odločil se je za ogromno kladivo,« je izbor lesene macole za protokolarno kladivce predsedujočega komentiral TV komik Jon Stewart. »Novi slogan predsednika kongresa – Še štiri solze,« se je zabaval tudi njegov kolega Jay Leno.

Poleg politike sta železni repertoar komikov igralka Lindsay Lohan (»Lindsay je bila že tolikokrat na odvajanju od alkohola in mamil, da so v kavarni zdravilišča po njej poimenovali sendvič,« je ugotovil David Letterman), in Snooki, čokato in preglasno dekle, ki bi po Darwinovi klasični teoriji evolucije moralo pomeniti izgubljeno priložnost človeštva, če ne bi nastopalo v resničnostnem šovu in postalo slavno. »Snooki je napisala knjigo. Po moje je krivec za to Sarah Palin. Ona je znižala merila,« je dve muhi na mah zadel Letterman.

Tudi predsednik Obama ni povsem pozabljen. »Zakaj nobeno človeško bitje ne zdrži več kot dve leti na mestu tiskovnega predstavnika predsednika države? Verjetno je nekje v telesu organ, ki zmore samo dveletno filtriranja hudega sranja,« je ugotavljal Stewart. In po delovnih zadnjih tednih prejšnjega kongresa, ko so sprejeli številne pomembne zakone, dodal, da bi morali demokrati očitno večkrat izgubiti volitve.

Sebastijan Kopušar


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

16/1/2011 clanek-1771918.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo