Moskva – Ruska odprava je na začetku tedna dosegla gladino jezera Vostok na Antarktiki, ki je največje podledeniško jezero na svetu. Leži 4000 metrov pod antarktičnim ledom in meri 250 kilometrov v dolžino ter 50 kilometrov v širino. Njegov ekosistem je že 14 milijonov let popolnoma izoliran.
Znanstveniki zato veliko pričakujejo od preiskav vzorcev vode. Največje od skupaj 400 podledeniških jezer na Antarktiki, imenujejo ga kronski dragulj, je eden od še zadnjih neodkritih koščkov našega planeta. Po več kot dvajsetletnih prizadevanjih so ruski raziskovalci na globini 3769 metrov vendarle privrtali do tekoče vode. Znanstveniki verjamejo, da se v mrzlih in temnih globinah, prenasičenih s kisikom, kljub visokemu pritisku skrivajo živi organizmi.
»Razmere v podledeniških jezerih na Antarktiki so največji približek tistim, v katerih je po predvidevanjih znanstvenikov mogoče najti nezemeljsko življenje,« je pojasnil vodja sanktpeterburškega Inštituta za Arktiko in Antarktiko Valerij Lukin. Povedal je še, da je podobne pogoje verjetno mogoče najti pod ledeno skorjo na Marsu, Jupitrovi luni Evropi ter Saturnovi luni Enceladus. Odkritje na Antarktiki zato primerja kar s poletom človeka v vesolje.
Nekateri znanstveniki upajo, da bodo raziskave jezera pripomogle tudi k poglobitvi znanja o podnebnih spremembah. »Antarktika skriva dokaze o preteklih klimatskih spremembah, zato utegne odgovoriti tudi na vprašanje, kako se Zemlja odziva na človeške vplive, še posebno emisije fosilnih goriv. Znanje o preteklosti odpira okno v prihodnost našega planeta,« pravi Mahlon Kennicutt, oceanolog z univerze v Teksasu.
Sekretariat za sporazum o Antarktiki (ATS) zaradi ekoloških pomislekov dolgo ni dovolil vrtanja. Do globine 3725 metrov so Rusi tako prodrli s klasičnimi vrtalniki, ki uporabljajo petrolej in freon, zadnjih dvajset do trideset metrov pa z uporabo termičnih rezil. Ko so dosegli tekočo vodo, jo je pritisk potisnil navzgor, kjer je zmrznila. V prihodnji sezoni bodo vrtali v ta led in vzeli vzorce za analizo, s čimer se bodo izognili kontaminaciji.
Do »svojega« podledeniškega jezera se poskušajo prebiti tudi ameriški in britanski raziskovalci, za Antarktiko pa se je, sodeč po zgodovinskih dokumentih, zelo zanimala tudi nacistična Nemčija. Ker je bila večina sveta že koloniziranega, so leta 1939 svojo odpravo poslali na 600.000 kilometrov zamrznjenih prostranstev, ki so jih poimenovali kar »Neuschwabenland«. Nekateri ruski mediji so obnovili tudi staro teorijo, po katerih naj bi nacisti proti koncu vojne v bližini jezera Vostok zgradili celo vojaško bazo. V Ria Novosti so citirali domnevno izjavo velikega nemškega admirala Karla Dontiza iz leta 1943: »Nemška podmorniška flota je ponosna, da je na drugi strani sveta za firerja zgradila trdnjavo, do katere ni mogoče pripluti.«
Antarktiko je mogoče doseči samo poleti; poletje se začne decembra in konča na začetku februarja, ko se začne temperatura z –30 stopinj Celzija spuščati na –50. Na Antarktiki so pravkar namerili tudi najnižjo temperaturo našega planeta, in sicer –89 stopinj Celzija.