Na različnih koncih sveta ob istih praznikih gojijo včasih podobne, pogosteje pa povsem drugačne običaje. Ponekod so isti prazniki bolj, drugje manj pomembni, ponekod jih sploh ne poznajo. Kako se umrlih spominjajo na različnih koncih sveta, pišejo dopisnik Dela iz Rima in nekdanji dolgoletni dopisnik iz Mehike Tone Hočevar ter dopisniki Dela iz Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije Boris Čibej, Zorana Baković in Polona Frelih. Día de Muertos Ko se ti prvič zgodi, da ti ob prazniku spomina na mrtve podarijo mrtvaško glavo s tvojim imenom, te nemalo preseneti, malo celo pretrese, čeprav veš, da srednjeameriška ljudstva na smrt gledajo drugače kot evropska, ki jim je neizbrisno sled pustilo krščanstvo....
Na različnih koncih sveta ob istih praznikih gojijo včasih podobne, pogosteje pa povsem drugačne običaje. Ponekod so isti prazniki bolj, drugje manj pomembni, ponekod jih sploh ne poznajo. Kako se umrlih spominjajo na različnih koncih sveta, pišejo dopisnik Dela iz Rima in nekdanji dolgoletni dopisnik iz Mehike Tone Hočevar ter dopisniki Dela iz Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije Boris Čibej, Zorana Baković in Polona Frelih.
Día de Muertos
Ko se ti prvič zgodi, da ti ob prazniku spomina na mrtve podarijo mrtvaško glavo s tvojim imenom, te nemalo preseneti, malo celo pretrese, čeprav veš, da srednjeameriška ljudstva na smrt gledajo drugače kot evropska, ki jim je neizbrisno sled pustilo krščanstvo. Ljudstva od Rio Bravo in daleč dol v Srednjo Ameriko, kjer so živela ljudstva Mexica (mešika), Maji in še živijo njihovi potomci, se znajo iz smrti tudi norčevati, prestrašiti jo znajo, hkrati jo častijo in se z njo pogovarjajo na ti.
Naslednje leto svojo lastno lobanjo z veseljem poješ, tudi drugim jo ponudiš, saj je slaščica, narejena iz sladkorja, okus je podoben marcipanu. Bogato so obložene mize, videti so kot oltarji, ob katerih zlasti Mehičani praznujejo spomin na mrtve. Pri bogatih je obilje večje, pri revnih je praznovanje bolj avtentično, bolj je podobno starim šegam, starejšim od vsiljenih krščanskih.
Na podeželju, na obronkih najvišje mehiške gore Pico Orizaba, denimo, ali v srednjeameriškem delu države, v Oaxaci ali Chiapasu, še obstajajo dokaj izvirni načini vsakoletnega srečanja s smrtjo, prijazno gospo, ki te čaka na koncu poti in te popelje k bogovom prednikov. H kateremu bogu, je odvisno od tega, kako si umrl, ne od tega, kako si živel. Če si bil bojevnik in so te ubili, si vreden več in te na ta dan bolj slavijo, če si umrl v postelji, si zaslužiš manj časti in je tvoja pot do bogov daljša.
Domačini, tisti, ki tega nikakor ne počno zaradi televizijskih kamer ali folklornih običajev, kakor se zadnje čase rado dogaja, ampak zaradi pradavnega verovanja, praznujejo tri dni, včasih še več. Tri dni tudi zato, ker so nekako povezali vse tri praznike mrtvih, s severa uvoženi irski poganski Halloween, krščanski praznik vseh svetnikov ali vernih duš in domači praznik Día de Muertos, dan mrtvih. Družine se zberejo na bogato in pisano okrašenem pokopališču, sedijo ob posebej bogato pripravljeni hrani, na grobove položijo slaščice, na sredino tiste, ki jih je cenil pokojnik. Pogovarjajo se s predniki, obilo alkohola jim pomaga izoblikovati podobe mrtvih, da stopijo med žive. Ko jih opazujete, se ne morete znebiti vtisa, da je posredi tudi razširjeno mamilo pejotl, ki pričara podobe preteklosti in prihodnosti … Tudi zato traja praznovanje tri dni in več, ljudje se vrnejo med žive bolni in betežni.
Dan mrtvih, Día de Muertos, je praznik, katerega korenine segajo v začetek prvega tisočletja pred našim štetjem. Za celo tisočletje je srečanje mehiških in srednjeameriških domorodnih ljudstev s smrtjo, pogovor z njo in s svojim predniki, starejše od prvih zapisov o Kristusu in od začetkov krščanstva. Tako pomemben je v kulturnem smislu ta praznik, da so ga pri Unescu razglasili za nematerialno kulturno dediščino vsega človeštva. Radi bi ga ohranili.
Današnji način praznovanja seveda ni čisto avtentičen. V zadnjega pol tisočletja, odkar so Indijance z ognjem in mečem zavojevali Španci in jim vsilili svojo vero, se je Día de Muertos razvil kot mešanica starega izročila, katoliške tradicije in naposled še keltskega predkrščanskega izročila, ki ga kot Halloween na jug prinašajo Severnoameričani in je bolj komercialni kot verski praznik. Srednja Amerika severu vdor Halloweena vrača tako, da je s širitvijo revežev z juga v ameriške zvezne države prinesla tudi Día de Muertos. Zasidral se je že v Kaliforniji in Teksasu, tudi v Novi Mehiki in Arizoni, počasi se s priseljenci širi še drugod. Ker je všeč tudi Severnoameričanom, se utegne zgoditi, da bo Día de Muertos res preživel še stoletja. Tone Hočevar
Sveta noč čarovnic
Čeprav je skoraj četrtina prebivalcev ZDA katoličanov, 68 milijonov katoliških Američanov pa je po Brazilcih, Mehičanih in Filipincih četrta največja katoliška nacionalna skupina na svetu, praznovanje vseh svetih ni zelo razširjeno. V New Orleansu, kjer še vedno prevladujejo kulturni vplivi francoskih priseljencev, je podobno kot v Sloveniji, kjer se svojci spomnijo svojih preminulih z obiski na grobovih, prižganimi svečami in cvetjem. Praznik, ki ga imenujejo Día de Muertos, je zelo razširjen med priseljenci iz Latinske Amerike. Tudi v Združeni metodistični cerkvi se enkrat na leto spomnijo pokojnih, le da imajo svoj dan mrtvih vsako prvo nedeljo v novembru.
Na novi celini je precej bolj razširjeno praznovanje večera pred dnevom mrtvih. Ta praznik, ki ga slavijo zlasti v anglosaksonskih državah, imenujejo Halloween, v slovenščino pa ga običajno prevajajo kot noč čarovnic. O tem, ali je ta praznik, med katerim našemljeni otroci podobno kot v Sloveniji v pustnem času hodijo od vrat do vrat in prosijo za priboljške, poganskega izvora ali pa se je razširil kot krščansko slavljenje predvečera vseh svetih, se še vedno krešejo mnenja. Nekateri ameriški katoliški duhovniki še vedno svarijo svoje ovčice pred tem, da bi nekritično sprejeli stari keltski praznik žetve oziroma novega leta, ki jim ga vsiljuje potrošniška družba.
Najbrž je kot običajno resnica nekje v sredini, na sodobno praznovanje noči čarovnic pa so vplivali tako poganski običaji kot krščanski obredi, ki jih je cerkev pogosto prilagodila starim praznovanjem, da bi pritegnila lokalno prebivalstvo. V ZDA so Halloween začeli praznovati šele na začetku prejšnjega stoletja, ko se je v državo priselilo veliko Ircev, v nekaj desetletjih pa je ta praznik izgubil vse religiozne značilnosti in postal veliko potrošniško slavje, ki se ga prodajalci veselijo podobno kot božiča ali dneva zahvalnosti (Thanksgiving). Pred dvema letoma je vsak Američan za nakup kostumov, sladkarij, svetlečih ali strašljivih okraskov in buč, ki jih običajno izvotlijo tako, da iz njih naredijo grozljivi obraz in ga osvetlijo s svečami, v povprečju porabil skoraj 67 dolarjev. Letos analitiki napovedujejo, da bodo Američani kljub nezavidljivim gospodarskim razmeram porabili rekordnih 6,2 milijarde dolarjev. Prodaja sladkarij se je povečala za sedem odstotkov glede na lani, Američani pa so letos kupili tudi 13 odstotkov več buč kot lani.
Ker noč čarovnic letos pade na nedeljo, so ponekod po ZDA cerkve in civilne oblasti pozvale prebivalce, naj otroke pošljejo od vrat do vrat že dan prej, da ne bi povzročili morebitnih trenj s tistimi krščanskimi verskimi ustanovami, za katere je nedelja še vedno pravi Gospodov dan. »Pravi čas za Halloween je sobota zvečer,« je izjavil župan mesteca Hueytown v Alabami Delor Baumann, ki je meščane prosil, naj noč čarovnic praznujejo že v soboto. Drugod so predstavniki katoliške cerkve otrokom naročili, naj se letos namesto v grozljive pošasti raje našemijo v krščanske svetnike. Boris Čibej
Duhovi, svetniki in hudiči
Ko so začeli Kitajci rezati in dolbsti oranžne buče ter vanje postavljati sveče, ko so si začeli njihovi otroci krojiti čarovniška oblačila in izdelovati čarovniške maske, mladi pa so si pred nočjo čarovnic pošiljali čestitke, je tukajšnjo oblast zaskrbelo, da ameriška tradicija potiska v ozadje kitajsko tradicijo.
»Strahota: Halloween na pohodu!« so pisali državni mediji. »Ustavite globalizacijo hudičev,« so zahtevali tradicionalisti. Ko se je nato noč čarovnic poleg božiča uvrstila med yangjie – tuje praznike, ki jih Kitajci najraje praznujejo, pa je komunistična partija leta 2008 sklenila, da bo dan mrtvih – leta 1949 ga je prepovedala kot del fevdalnega bremena – razglasila za državni praznik.
Qingming, praznik čiste bistrine, nastopi 104. dan po zimskem solsticiju oziroma petnajsti dan po spomladanskem ekvinokciju. Ker je po lunarnem koledarju to navadno nekje med 4. in 6. aprilom po gregorijanskem koledarju, je zdaj 5. april začetek tridnevnega praznika, ko se Kitajci posvečajo spominom na svoje preminule prednike. Tega dne gredo na pokopališča, kjer čistijo in urejajo grobove, sežigajo ritualni denar (koščke belega papirja, izrezanega v obliki bankovcev, o katerih so prepričani, da bodo z dimom prišli do pokojnikov in jim olajšali onstransko življenje) in vnaprej pripravljajo hrano, ki jo bodo pojedli hladno, saj se tega dne ne sme kuhati. Tako določa tradicija, stara več kot dva tisoč let in pol.
Čeprav je Qingming ena od 24 časovnih točk kitajskega koledarja, na kateri se začne temperatura zraka zviševati, padavine povečevati, sezona oranja in sejanja pa doseže vrhunec, se okoli dneva mrtvih plete stara legenda o Chong’eru, vladarju kneževine Jin, in o Jie Zituiju, njegovem zvestem podložniku. Chong’er, kakor pravi zgodba iz 7. stoletja pred našim štetjem, bi moral kot najstarejši potomec postati prestolonaslednik, vendar je bil njegov oče tako zaljubljen v eno od konkubin, da je nameraval vse svoje bogastvo prepustiti sinu, ki se je rodil v njuni zvezi. Chong’erja so pregnali z dvora in je devetnajst let taval po deželi kot brezdomec. Nekega dne je ostal brez hrane, njegov zvesti služabnik Jie Zitui pa si je odrezal kos bedra in gospodarju skuhal kosilo.
Ko se je Chong’eru končno uspelo vrniti domov in si pridobiti naslov velikega kneza, je nagradil vse tiste, ki so mu služili, le na Jieja je pozabil. Ta se je umaknil v gore in nihče več ga ni mogel najti, vse dokler ni vladarju, ko se je pozneje vendarle spomnil zvestega služabnika, nekdo svetoval, naj zažge gozd in tako prisili užaloščenega služabnika, da se vrne. Ko je vse zgorelo, so ob požganem drevesu našli dve trupli – truplo Jie Zituija, na njegovem hrbtu pa truplo njegove stare matere, ki jo je poskušal rešiti. Kneza je pekla vest in ukazal je, naj se vsako leto na ta dan počasti spomin na smrt dobrega služabnika.
Poleg dneva mrtvih imajo Kitajci z južnih območij opravka tudi z lačnimi duhovi, katerih praznik proslavljajo 15. dan sedmega lunarnega meseca oziroma na sredini gregorijanskega avgusta. Legenda pravi, da se tega dne opolnoči odprejo vrata podzemlja in v svet živih planejo duhovi, iščoči hrano in denar. Če na ulicah ne najdejo ničesar, vdirajo v domove ljudi, zato jim Kitajci pred hišnimi vrati puščajo meso, riž, čaj in sadje, ali preprosto sežigajo ritualne bankovce, da bi se duhovi vrnili tja, od koder so prišli.
Kljub bogati lastni tradiciji je za Kitajce najbolj pisana in najbolj zabavna prav noč čarovnic – Halloween. Tako se 31. oktobra oblačijo v čarovniške kostume in hodijo po ulicah. Le redki med njimi vedo, da izvira ameriški način ukvarjanja s hudiči iz keltske tradicije na Irskem, da je povezan s koncem poletja, ko po takratnem verovanju izginejo meje med svetom živih in svetom mrtvih. Dejstvo je, da so tuji duhovi za vse ljudi manj strašni, tako da jih od sebe podijo na vesele načine. Sicer pa je pomembno predvsem to, da se nekaj proslavlja. Po noči čarovnic bodo tudi buče končale v loncih. Zorana Baković
Za preminule tudi hrana in pijača
V Rusiji že pet stoletij ohranjajo tradicijo »mrtvaškega slavja«, ki traja tri, devet ali štirideset dni, v tem času pa sorodniki in prijatelji duši preminulega pomagajo, da se osvobodi telesa in izkusi tako nebesa kot pekel. Zadnjo večjo spominsko slovesnost za pokojnikom pripravijo leto dni po smrti, njegov grob pa obiskujejo tudi pozneje.
V Rusiji ne poznajo posebnega praznika spomina na mrtve in najbližja temu dnevu je na ruskem koledarju maslenica, ki poteka vsak zadnji teden pred pravoslavno veliko nočjo. Podobna je slovenskemu pustu, z njo se poslovijo od zime in izrečejo dobrodošlico pomladi, a po stari poganski tradiciji to ni bilo nič drugega kot praznik spomina na umrle. Zdaj mrtvim posvetijo samo zadnjo nedeljo enotedenskega slavja, med katerim se ljudje preoblačijo v kostume in uživajo palačinke kot simbolično sonce. Zvečer se odpravijo na pokopališča, kjer se poslovijo od najbližjih. Na isti dan poteka ritual zažiganja lutke Maslenice, kar dandanes pomeni slovo od zime, nekoč pa je simboliziralo pogreb.
Po ruski pravoslavni tradiciji so vsi mrtvi potencialni svetniki, zato pokopališča veljajo za sveto zemljo. Ob številnih grobovih stojijo klopi, na katerih ljudje posedijo v pogovoru s preminulim; poleg rož in sveč prinašajo s seboj tudi hrano, napitke, igrače in druge predmete, ki jih je imel rad za življenja.
Spominu na soproga sta se želeli pokloniti tudi vaščanki iz kraja Vežnja Tčova v republiki Komi v ruskem polarnem krogu. A ju je na pokopališču pričakal šokanten prizor. Medved se je prehranjeval z izkopanim truplom, kar po trditvah lokalnih oblasti sploh ni bil osamljen incident, kot vzrok pa navajajo pomanjkanje hrane zaradi vročega poletja. »Letos so zelo lačni in veliko jih ne bo preživelo zime,« je prepričan Simon Razmislov, podpredsednik lovskega in ribiškega društva.
Pred dvema letoma je ruski World Wildlife Fund poročal o podobnem dogodku v republiki Kareliji. »Treba je poudariti, da so medvedje po naravi mrhovinarji. V Združenih državah in Kanadi se v naravnih parkih zato v šotorih ne sme puščati hrane. V Kareliji se je neki medved naučil, kako odpreti krsto, nato pa je tega naučil še druge. Zelo hitro se učijo. Ni res, da jim manjka hrane, ampak so pokopališča zanje skladišča hrane, kot nekakšni orjaški hladilniki. Zgodba je grozna in nihče noče razmišljati, da je njegovega najbližjega pojedel medved,« je komentirala Maša Voroncova, direktorica ruske pisarne Mednarodnega sklada za blaginjo živali. Polona Frelih