Moskva – V Nižnem Novogorodu se začenja 27. vrhunsko srečanje med Evropsko unijo in Rusijo, ki ga bo, kakor kaže, zasenčil spor zaradi ruske prepovedi uvoza zelenjave iz držav Evropske unije, za kar se je rusko vodstvo odločilo iz strahu pred širjenjem okužbe z nevarno bakterijo Ehec. Razpoloženje na vrhu so že v preteklosti večkrat skalili spori zaradi plina, sodni proces proti ruskemu oligarhu Mihailu Hodorkovskemu, sumljiva smrt odvetnika Sergeja Magnickega in umor novinarke Ane Politkovske. »Veselim se konstruktivnega dialoga z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom. Naše partnerstvo za modernizacijo bo dobilo dodatno spodbudo v vrednosti dveh milijardi evrov. Prepričan sem tudi, da bomo Rusiji pomagali, da bo še letos vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo,« je bil na predvečer vrha spravljiv predsednik evropske komisije José Manuel Barroso. Pred tem so v Bruslju Rusiji celo grozili, da je zaradi zadnjega spora ogroženo njeno članstvo v STO.
Od naše dopisnice
O izzivih in pričakovanjih nadaljnega rusko-evropskega sodelovanja je za Delo spregovorila Nadežda Arbatova iz ruskega Centra za evropske povezave, ki deluje v okviru Inštituta za svetovno ekonomijo in mednarodno politiko.
Kaj bodo poleg aktualnega spora še obravnavali na vrhu EU-Rusija?
Zasedanje bo posvečeno trem tematskim sklopom, in sicer najprej vprašanjem mednarodnega značaja, kjer bodo nadaljevali teme, o katerih so se pogovarjali že na nedavnem vrhu G8 v Deauvillu. Sem sodijo predvsem vprašanja, povezana z mednarodnim gospodarstvom in vstopom Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo. V drugi sklop sodijo vprašanja, povezana s razmerami in reševanjem konfliktov na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, tretja tematika pa so dvostranski odnosi.
Katera so poglavitna dvostranska vprašanja?
Ključno vprašanje je seveda novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in Rusijo, ki ga, žal, še ne bodo spravili pod streho. Končnega besedila še ni pričakovati predvsem zaradi odprtih energetskih vprašanj, kjer je glavna ovira tretji energetski sveženj Evropske unije. Druga pomembna tema je lani podpisano partnerstvo za modernizacijo med Rusijo in Evropsko unijo, za katero smo upali, da bo postalo vzporedni kanal sodelovanja.
Verjetno vidite v tem partnerstvu velike možnosti za nadaljnje zbliževanje?
V času sklenitve partnerstva so bila z njim dejansko povezana velika pričakovanja, ki pa se za zdaj niso uresničila. Trenutno sem do njega zelo zadržana, saj tako v Rusiji kot v Evropski uniji vidim željo, da bi njegov status znižali na raven konkretnih projektov. Verjetno se spominjate članka ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva z naslovom Rusija gre naprej, v katerem govori o modernizaciji in jasno zapiše, da s tem izrazom razume modernizacijo na vseh ravneh tudi na področju politike, kar je po mojem mnenju pravilna teza. Žal je naše gospodarstvo talec politike in brez politične modernizacije ne more postati sodobno, na inovacijah utemeljeno gospodarstvo. Tako med politično elito kot v družbi ni soglasja o tem, kaj sploh je modernizacija. Medvedjeva podpira del elite, drugi del elite pa vznemirja dejstvo, da politična modernizacija v določeni meri pomeni rušenje vertikale oblasti, zato se bojijo nestabilnosti.
V Evropski uniji obstaja zrcalna slika. Tisti, ki so modernizacijo na začetku povezovali tudi z notranje- in zunanjepolitično modernizacijo, danes ugotavljajo, da gre za nedosegljiv cilj, zato partnerstvo prav tako razumejo samo še kot sodelovanje pri konkretnih projektih. Na žalost se danes govori samo o tehničnih projektih, ki so seveda koristni, vendar ničesar ne prispevajo k razvoju rusko-evropskih odnosov in preobrazbi našega gospodarstva.
Verjetno ste od Evropske unije pričakovali več pomoči pri demokratizaciji Rusije?
Osrednje vprašanje je, kaj lahko Evropska unija sploh naredi za demokratizacijo Rusije. Jasno je, da ne more namesto nas reformirati naših ustanov in spremeniti realne delitve oblasti, lahko pa veliko stori za vzgojo ruskih državljanov. Ti za zdaj ne podpirajo evropske usmeritve Rusije, pri čemer imam v mislih podporo evropskemu političnemu in gospodarskemu modelu. Eden od konkretnih korakov bi bil brezvizumski režim. Če bi lahko državljani, ki živijo v najbolj oddaljenih predelih Rusije, potovali po vsej Evropi in, denimo, videli Blejsko jezero, bi se njihovo razmišljanje zelo spremenilo. V trenutku bi bil rešen spor med t. i. zahodnjaki in slovanofili o tem, ali sodi Rusija v Evropo, Evrazijo ali Azijo. Rusi bi se v trenutku počutili kot del Evrope in hoteli bi, da tudi v Rusiji začnemo živeti v skladu z evropskim modelom. Odprava vizumov bi bila neprecenljiv korak za našo demokratizacijo.
Kaj pa zadnji spor med Evropsko unijo in Rusijo, ki je izbruhnil zaradi ruske prepovedi uvoza zelenjave?
To je zelo obrobno vprašanje. Seveda ne mislim, da nam ni treba odkriti vzroka okužbe, ki morda celo ne izvira iz zelenjave. Dokler to ni jasno, bi morala vsaka država ravnati tako kot Rusija. Tudi Nemčija je prepovedala uvoz španskih kumar, o katerih se je pozneje pokazalo, da niso izvor okužbe. Čeprav je imela Španija velikanske izgube, ni Nemčije nihče obsojal. Ko se je za embargo odločila Rusija, so v Evropski uniji zagnali vik in krik. Evropska unija je začasen tehnični problem na žalost spremenila v politično vprašanje.
Potemtakem ste verjetno kritični do napovedi Evropske unije, da bi to utegnilo ogroziti celo ruski vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo?
To je zelo kontraproduktivno. Takšne obrobne težave ne bi smele ovirati strateških interesov Rusije in Evropske unije, ki je na vsakem koraku poudarjala, da podpira vstop Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo, potem pa je zaradi kumar ogrozila lasten strateški interes. Gre za napačen odnos, ko zaradi drevesa ne vidimo gozda.
Kaj pa energetska varnost in energetski odnosi med Evropsko unijo in Rusijo?
Nekateri imajo energetsko soodvisnost za nekaj pozitivnega. Sama pravim, da to drži samo pod pogojem, da je trdno tudi politično partnerstvo. Če obstaja samo energetska odvisnost, ni pa političnega partnerstva, potem je odvisnost vir nenehnih problemov in sporov. Rusija in Evropska unija si ne zaupata, zato vsaka zase načrtujeta nove plinovode, pri čemer jih ne vodijo razmisleki o gospodarskih prednostih, ampak politični razlogi. Tako ruska projekta Južni in Severni tok kot evropski Nabucco sta načrtovana po načelu, kako se izogniti druga drugi.
Prvega julija bo predsedovanje Evropski uniji prevzela Poljska, ki je najbolj vplivna članica t. i. nove Evrope, kjer na Rusijo gledajo z velikim nezaupanjem. Zato od predsedovanja verjetno ne pričakujete veliko napredka glede rusko-evropskih odnosov?
Ravno nasprotno. Poljska ima edinstveno priložnost, da politiko ponovnega zagona v odnosih med Rusijo in starimi članicami Evropske unije prenese še na baltske države, ki so najbolj rusofobne. Ker je Poljska glavna članica vzhodnega partnerstva tako v Evropski uniji kot v Natu, lahko stori zelo veliko. Danes v odnosih med Rusijo in Evropsko unijo obstajata dve glavni vprašanji, in sicer prihodnost odnosov med Rusijo in Združenimi državami ter odnosi med Rusijo in novo Evropo. To sta glavna problema evropske varnosti. Če se bodo na tem področju zgodili pozitivni premiki, bo mogoče reči, da je bilo poljsko predsedovanje uspešno. Od tega, kako se bo obnašala nova Evropa, so odvisni tako prihodnji odnosi med Rusijo in Združenimi državami kakor tudi med Rusijo in Evropsko unijo.
Polona Frelih