Moskva – »Življenje brez umorov je bilo kakor življenje brez hrane,« je 33-letni domnevni množični morilec Aleksander Pičuškin pojasnil v intervjuju za televizijo NTV pred letom dni. Šele takrat, ko so na lastne oči videli, da je človek, ki so ga ruski mediji označili za manijaka iz Bitsevskega parka, res za zapahi, so si Moskovčani spet upali na sprehod v park na severozahodu Moskve. Na grob ljubljenega psa, ki je poginil po naravni poti, je namreč Pičuškin več kot pet let vabil starejše osamljene ljudi, jih opil, nato pa s kladivom pobil do smrti. Množični morilec, ki se širokousti s kar 63 umori, je zdaj obtožen 49 umorov in treh poskusov umora. Posmrtnih ostankov vseh njegovih žrtev, ki jih je zmetal v odvodne kanale, namreč še vedno niso našli.
Od naše dopisnice
Zdaj je tudi Moskva dobila svojega Jacka Razparača. Za cilj si je menda zadal preseči neslavno statistiko najbolj znanega ruskega množičnega morilca Andreja Čikatila, bolj znanega kot Rostovski razparač. Leta 1992 so ga spoznali za krivega 52 umorov, predvsem žensk in otrok, in ga usmrtili. V nasprotju s vzornikom, ki je svoje žrtve razkosaval in celo jedel, je Pičuškin moril precej bolj sistematično in organizirano. »Vedno je sanjal, da bo presegel Čikatila in se zapisal v zgodovino,« je komentiral glavni tožilec Jurij Sjomin.
Čeprav Pičuškin še vedno vztraja, da je ubil 63 ljudi, se ta številka v morilske anale najverjetneje ne bo zapisala. Ker niso našli dokazov, so namreč proti njemu spisali obtožnico za 49 umorov in tri poskuse umora. Sodni proces se bo začel 13. septembra in bo odprt za javnost, na predhodnem zaslišanju pa so še odločili, da bo o njegovi krivdi namesto sodnika odločala porota.
»Obtoženec je s to odločitvijo zadovoljen, saj takšno sojenje omogoča bolj humano kazen,« je pred sodno dvorano komentiral odvetnik obtoženega Pavel Ivanikov. Ruska statistika kaže, da so oprostilne sodbe v procesih, v katerih odloča porota, pogostejše. Pišuškin zagotovo ne bo oproščen; najverjetneje bo obsojen na dosmrtno ječo. Rusija je namreč leta 1996 sprejela moratorij na izvajanje smrtne kazni, dokončne prepovedi pa kljub članstvu v Svetu Evrope še ni sprejela.
»Pičuških si zasluži dosmrtno ječo. Smrt bi bila zanj premila kazen,« je izjavil sorodnik ene od žrtev Aleksander Fjodorov. »Morali bi ga vreči v množico, da bi ga raztrgala,« je prepričana Tamara Klimova, katere mož je prav tako na seznamu morilčevih žrtev.
»Zakaj ste morili?« so novinarji na moskovskem sodišču še enkrat vprašali domnevnega množičnega morilca. »Situacija je bila pač takšna,« je mirno odvrnil Pičuškin, ki ga je tiskovna predstavnica sodišča označila za »umetniškega tipa«, ki rad »krili z rokami in vpije«.
Po mnenju kliničnega psihologa Mihaila Vinogradova je Pišučkin začel moriti po smrti starega očeta, ki je zanj skrbel. Prepričan je, da se je skrbniku, ki ga je »zapustil«, maščeval tako, da je moril predvsem starejše ljudi. »Vsi množični morilci pri umoru občutijo spolno ugodje,« je drugi motiv v ozadju Pičuškinove sle po krvi še razkril Vinogradov.
Je Moskva zdaj res spet tako varna, kakor jo opisujejo v turističnih vodnikih? V največjem evropskem mestu zaradi velikega števila policistov sicer res dobiš občutek varnosti, ko pa v časopisih prebereš zločinsko statistiko, ki jo v času kislih kumaric občasno objavlja Moscow Times, pa te ta občutek hitro mine. V predzadnjem junijskem tednu so v Moskvi ugotovili kar osem umorov, 13 napadov, 191 oboroženih ropov in eno posilstvo. Statistika je bila podobna tudi v prvem tednu julija: poleg šestih umorov se je zgodilo ducat napadov, 142 oboroženih ropov in tri posilstva.