»Naveličan sem neprestanih političnih peripetij in nezaupanja. Čeprav za tukajšnje razmere ne zaslužim slabo, zaradi večne inflacije ne morem kupiti stanovanja,« je 27-letni računalniški strokovnjak Konstantin Semjonov iz ukrajinskega glavnega mesta Kijev utemeljil odločitev, da se bo prihodnji mesec odpravil s trebuhom za kruhom. Ukrajino, največjo in drugo najrevnejšo evropsko državo s skoraj 46 milijoni prebivalci, je v zadnjem desetletju zapustilo dvakrat več ljudi kot v prvem desetletju po razpadu Sovjetske zveze, ko jo je po podatkih državnega statističnega urada zaradi slabih gospodarskih razmer zapustilo od pet do sedem odstotkov prebivalcev.
Ženske, tudi takšne v zrelih letih, poskušajo sanje o lepšem življenju na Zahodu uresničiti s pomočjo ženitnih posredovalnic, za katere celo eden od lastnikov tovrstnega podjetja priznava, »da so veliki meri prevarantski posel, zaradi katerega so še odvetniki videti kot angeli«. Razcvetel se je predvsem v prvih desetih letih samostojnosti, in to predvsem po zaslugi revščine ter ugleda, ki ga slovanske ženske uživajo na Zahodu.
Le redki tujci poznajo ukrajinsko tradicijo, kulinariko, geografijo …, ob omembi besede Ukrajinka pa se zlasti moški zarotniško in pomenljivo nasmihajo. V mislih imajo pomanjkljivo oblečena dekleta, ki se v nočnih lokalih sumljivega slovesa zvijajo ob drogovih. Tudi v Sloveniji prevladuje takšen stereotip o osebah ženskega spola iz Ukrajine, ki so dejansko najuspešnejši ukrajinski izvozni artikel vseh časov.
Ukrajinke so že v Sovjetski zvezi veljale za najboljše žene, o čemer so se po padcu železne zavese lahko prepričali tudi na Zahodu, kjer se čedalje več moških odloča, da bo ženo poiskalo prav v Ukrajini. Od tam prihaja kar 80 odstotkov tako imenovanih po pošti naročenih nevest (mail-order bride, op. p.), kot so poimenovali ženske, ki može prek oglasa iščejo v državah z boljšimi gospodarskimi razmerami.
Ženitne posredovalnice so v zadnjih letih sicer nekoliko v zatonu, kar lastnik agencije Kievconnections, Američan Brett Ousley, pripisuje razmahu interneta, ki omogoča komunikacijo na daljavo brez posrednikov, enostavnejšemu postopku pridobivanja vizumov ter dvigu življenjskega standarda v glavnem mestu. »Dekleta iz Kijeva imajo boljše plače in so postala bolj neodvisna, ženske iz drugih ukrajinskih krajev pa so na istem, kot so bile nekoč, zato so še vedno zelo zainteresirane za poroke s tujci,« tudi direktor ženitne verige A foreign affair Andrij Godlevski pojasnjuje, da so svoje urade prisiljeni seliti na podeželje.
Ousley je po poklicu psiholog in je ženitni posel najprej spoznal kot nič kaj zadovoljen uporabnik, v 90-letih je ženitno posredovalnico odprl v Rusiji, zadnjih deset let pa deluje v Ukrajini. Med njegovimi strankami so predvsem Američani in Britanci s srednjimi dohodki in v povprečju stari okoli 40 let. »Feminizem in neodvisnost ameriških žensk mejita že skoraj na sovraštvo do moških in slovanske ženske, ki se ne otepajo tradicionalnih vlog, so veliko boljše partnerice kot naše ženske. Ukrajinke ne sovražijo moških, obnašajo se kot dame, uporabljajo kozmetiko, nosijo visoke pete in obleke, ne pa vrečastih oblačil,« odgovarja na vprašanje, od kod tolikšno zanimanje za Ukrajinke. Po njegovem prepričanju se za poroke s tujci odločajo, ker domači moški niso sposobni poskrbeti za družine: »Moški že od pradavnine skrbi za svojo družino. Najprej je bil lovec in je domov prinašal meso, žena pa ga je pripravila. Zdaj moški v Ameriki vstane ob 6.30, dela ves dan, domov pa prinese hamburger. Velika večina ukrajinskih moških tega ne more početi, saj so gospodarska razmere v Ukrajini strašne. Cel sistem je razpadel.«
Moški, ki ljubezen iščejo na napačnih krajih
Godlevski za od 25- do 30-članske skupine Američanov organizira desetdnevne obiske Ukrajine, za kar računa nekaj več kot dva tisoč dolarjev. Pripravi jim program druženja, na katerega povabi najmanj 125 žensk oziroma pet žensk za vsakega moškega in, sodeč po njegovih izkušnjah, vsaj trije moški že med prvim obiskom najdejo svojo bodočo partnerico. Ousley, ki je njegov konkurent, takšnemu načinu spoznavanja nasprotuje, saj po njegovem mnenju omogoča številne prevare. »Takšna množična srečanja so včasih delovala, zdaj pa ne več. Nanje se zgrinja vse več lahkoživih prevarantk, ki pridejo samo zaradi zastonj pijače in lova na tujce, od katerih hočejo le denar, ne pa kaj resnega,« je Ousley v članku za Kyiv Post razkril prevare, ki se dogajajo v ženitnem poslu. Obstaja ogromno agencij, ki najemajo mlade lepotice, katerih naloga je od strank izpuliti čim več denarja. Prepoznati jih je mogoče po vulgarnih fotografijah ter pismih, v katerih lahkovernežem že pred prvim srečanjem obljubljajo večno ljubezen. Nekatere spretno manipulirajo z »zaročenci« v različnih državah, ki jih v upanju, da bo nekoč res postala njegova soproga, vsak mesec zalagajo z denarjem. »Moški se odločajo za napol gole modele, ki jim v pismih laskajo v slogu »Ni pomembno, kakšen je tvoj zunanji videz, koliko si star in kakšna je tvoja barva kože. Takoj, ko sem pogledala v tvoje oči, sem se zaljubila vate,« Ousley opozarja v članku z naslovom Moški, ki ljubezen iščejo na napačnih krajih. Goljufive agencije po besedah Godlevskega za vzdrževanje korespondence z ogoljufanimi strankami najemajo celo prevajalce, za kar so jim pripravljeni plačati 300 evrov, kolikor v Ukrajini znaša srednja plača, za delo v takšnih in drugačnih »masažnih salonih« pa dekletom v oglasih ponujajo od tri to pet tisoč evrov.
Tudi ženitne posredovalnice so velikokrat krinka za prostitucijo, v najhujšem primeru pa celo trgovino z ljudmi, za kar je Ukrajina ena od glavnih držav izvora. Po vsem svetu so znani številni primeri odkritja bordelov ali nočnih klubov, kjer so Ukrajinke zadrževali pod prisilo, čemur se je švedski režiser Lukas Moodysson posvetil v tragičnem filmu z naslovom Za vedno Lilja. Ocene o tem, koliko Ukrajink je postalo žrtev trgovine z ljudmi, so različne in se gibljejo med deset in sto tisoč. »Če k meni pride stranka in pravi: Ali bo dekle takoj pripravljena na seks?, jo prosim, naj odide. Vulgarno se obnašajo zaradi stereotipa, da so vse Ukrajinke prostitutke,« pojasnuje Ousley, ki je cenjen zaradi svoje profesionalnosti. Ne glede na to priznava, da samo polovici njegovih deklet za moža uspe najti tujca.
Če verjamete ali ne, tovrstni zakoni sodijo med najuspešnejše, ugotavlja Lisa Simons iz univerze v Denverju v doktorski dizertaciji z naslovom Poroka, migracije in tržišča: Mednarodno sklepanje zvez in mednarodni feminizem, v katero se je podala zaradi odklonilnega odnosa do ženitnih posredovalnic. Na svoje presenečenje v svojih terenskih raziskavah skorajda ni naletela na nesrečen par, ki se je spoznal prek ženitne posredovalnice. Svojo tezo je pozneje potrdila še z nizko stopnjo ločitev v tovrstnih zakonskih skupnostih. Njeno raziskovalno delo v feminističnih krogih ni najbolje sprejeto.