»S takšnimi ultimati se soočam vsak drugi mesec. Dobrodošli v gruzinski politiki. Nismo edini. Verjetno gre za naš temperament,« so bile besede, s katerimi je gruzinski predsednik Mihail Saakašvili zavrnil odstop, ki ga je opozicija od njega zahtevala na množičnih demonstracijah.
Predsednik, star je 41 let, se je na oblast povzpel med revolucijo vrtnic leta 2004, in zelo dobro ve, da so Gruzinci impulzivni, častihlepni in ponosni ljudje, saj je sam šolski primer takšnega značaja. Tako je avgusta lani brez večjega pomišljanja ugriznil v rusko vabo in državo popeljal v vojno za gruzinsko separatistično pokrajino Južno Osetijo. Doživel je poraz, ki je njegovi priljubljenosti v domovini zadal uničujoč udarec. Številni analitiki dvomijo, da bodo protestne akcije uspešne. Spet predvsem zaradi gruzinskega temperamenta, ki je kriv za razklanost opozicije, ljudem pa zaradi njega primanjkuje vztrajnosti in pričakujejo takojšnje rezultate. V Gruziji so se spremembe oblasti doslej vedno zgodile s hitrimi prevrati, zato je tokrat protestnikom že tretji dan začelo zmanjkovati sape. Na ulicah jih je vsak dan manj in slišati je napovedi, da se bodo izpeli najpozneje do pravoslavne velike noči prihodnji konec tedna.
O gruzinskem narodnem značaju
Vsi člani družine Gvinijašvili so gruzinskemu predsedniku Mihailu Saakašviliju nasprotovali že med avgustovsko gruzinsko-rusko vojno, ko so brez premora udrihali čez njegovo politiko. Zdaj o tem govorijo le še za odtenek bolj glasno. Tako kot pred osmimi meseci so za svojo kuhinjsko mizo ure in ure razpravljali o politiki, edina razlika med takrat in zdaj pa je to, da je njihovo stanovanje, tako kot vsa v Tbilisiju, v zadnjih mesecih precej propadlo, saj je imela država zaradi vojne kar milijardo dolarjev gospodarske škode.
Čeprav so zapriseženi nasprotniki predsednika, se demonstracij proti njemu ne udeležujejo. Tako kot številni Gruzinci predvsem veliko govorijo in malo naredijo. »Pred meseci sem imela operacijo in zdaj sem v depresiji, zato na demonstracije ne bom šla,« svojo pasivnost opravičuje Dodo Gvinijašvili. Pripoveduje o prisluškovanju in drugih težavah opozicije, medijski nesvobodi in eksistencialnih težavah. Mož Koba, predvsem pa sin Miša ji ves čas skačeta v besedo. »7. novembra 2007 sem po policijskem obračunu s protestniki pristal v bolnišnici. Zdaj se jim bom maščeval,« se je Miša postavljal pred začetkom demonstracij. Podobno pogumnega se je delal že med avgustovsko vojno v Južni Osetiji, ko je vsak dan znova napovedoval, da se bo kot prostovoljec podal v vojno. V resnici je ves čas strahopetno tičal v stanovanju. Takšnih »junakov« je v Gruziji na pretek, saj Gruzinci nadvse radi pretiravajo; med vojno so pretiravali s številom ubitih gruzinskih in ruskih vojakov, zdaj pa so napovedovali precej večje število demonstrantov, kot jih je res prišlo.
Tudi Elviri Arikovi, nekdanji upravnici hotela Mimi, še pred osmimi meseci toplega in prijaznega hotela, ki je zdaj prava razvalina, pretiravanje in hvalisanje nista tuji. »Pri nas je vse čudovito. Smo demokratična država, ki gre po pravi poti. Saakašvili je odličen predsednik, ki je za vse to zaslužen. Na ulice so se podali samo družinski člani opozicijskih voditeljev in brezposelni ljudje, ki tako in tako nimajo kaj početi. Stojijo na ulici in zobajo svoje semenke, « je bila kritična na račun protestnikov.
Vedno proti, a redko na ulicah
V Gruziji si ljudje želijo predvsem stabilnost, zato jih je večina jezna tako na Saakašvilija kot tudi na opozicijo, ki se grize med sabo, namesto da bi se enotno borila proti nepriljubljenemu voditelju. Ljudje, ki so proti vsem in ne podpirajo nikogar, so v Gruziji zdaj v večini. »Gruzinski narod je bil vedno proti oblastem, vendar se je na ulice podal le, če so te storile res hudo napako. Zdaj je to storil samoiniciativno, ne da bi ga k temu pozivala opozicija. O tem govorijo v gruzinskih kuhinjah, na ulicah, ljudje ne delajo, med seboj se prepirajo zaradi politike in pojavlja se nasilje. To vedno vodi k napetostim. Seveda s tem ne želim reči, da se bodo streljali,« je zaskrbljen Mamuka Arešidze iz nevladne organizacije Za svobodo. Boji se, da Saakašvili ne bo hotel odstopiti, vendar je prepričan, da bo dolgoročno nekaj vendarle moral spremeniti, drugače bodo stvari ušle izpod nadzora. Najbolj verjetne se mu zdijo ustavne spremembe v smeri parlamentarne demokracije, o čemer se je s Saakašvilijem pripravljen pogajati nekdanji gruzinski veleposlanik pri Združenih narodih Irakli Alasanija, ki je zdaj najbolj zmeren in priljubljen opozicijski voditelj.
»Nekateri govorijo, da Saakašviliju nasprotuje 90 odstotkov Gruzincev, drugi trdijo ravno nasprotno. Ne vem, komu naj verjamem?« vprašam političnega analitika Arešidzeja. »Meni lahko verjamete. Saakašvilija podpirajo v ruralnih območjih, kjer že po tradiciji bolj spoštujejo oblast in nimajo dostopa do neodvisnih medijev. V večjih mestih mu nasprotujejo. Kar 90 odstotkov izobražencev je proti njemu in prav inteligenca je vedno ustvarjala revolucije, ki so potem vedno požrle svoje otroke.« Gruzinska prihodnost je torej na razpotju – ali nova revolucija ali ustavne spremembe, v skladu s katerimi bi se Gruzija iz predsedniške preoblikovala v bolj parlamentarno demokracijo.