V Rusiji je veliko mest s posebnim čarom, v katerih je še zdaj mogoče čutiti močan pridih preteklosti. Med njimi je tudi Rostov Veliki. Njegovi temelji so bili postavljeni v devetem stoletju, ko o Moskvi še ni bilo najmanjšega sledu.
Potrebovala sem kar šest let, da sem nedaleč od Moskve odkrila tisto pravo, že zdavnaj izgubljeno Rusijo, ki jo pričarajo zlate kupole, čebulaste cerkve in prikupni izrezljani leseni domovi. Rostov Veliki, eno od najstarejših mest stare Rusije, je natanko to, kar sem tako dolgo iskala. Njegova prednost je tudi to, da je od Moskve oddaljen le slabe tri ure vožnje z vlakom in da je precej manj razvpit kot, denimo, Sergejev Posad, ki skupaj s Pereslavl-Zalesskim, Jaroslavlom, Kostromo, Ivanovim, Suzdalom, Vladimirjem in seveda Rostovom Velikim sestavlja tako imenovani ruski »zlati prstan«, najbolj znano rusko turistično pot s številnimi zgodovinskimi in kulturnimi spomeniki.
V Rusiji je veliko mest s posebnim čarom, v katerih je še zdaj mogoče čutiti močan pridih preteklosti. Med njimi je Rostov Veliki, ki se je nekoč ponašal s slavo in bogastvom na ravni z Novgorodom ali Kijevom, kulturnim in duhovnim centrom stare Rusije. Temelji Rostova Velikega so bili postavljeni v devetem stoletju, ko o Moskvi še ni bilo najmanjšega sledu. Vse od takrat je ohranil svojo veličino, zaradi katere ni samo Rostov, ampak – Rostov Veliki.
Na tamkajšnji železniški postaji o njegovi veličini ni ne duha ne sluha, ampak vse skupaj spominja na še eno zanemarjeno provincialno rusko mestece. Naokoli se podijo potepuški psi, po razkopani cesti pa postopa mladina s steklenicami piva v roki. Vse skupaj deluje tako neugledno, da po tihem začnem preklinjati moskovsko dopisnico New York Timesa Ellen Berry, ki me je na facebooku za obisk tudi navdušila. »Če se za konec tedna odpravljate iz Moskve, vendar ne veste kam, vam svetujem Rostov Veliki. Naravnost očarljivo mesto!« je prijazno svetovala in svoj zapis dopolnila s spletno stranjo hotela Nad kletjo, ki se nahaja v samem rostovskem Kremlju, za mnoge najbolj veličastnem po moskovskem Kremlju, kar je ruski naziv za trdnjavo znotraj zgodovinskih mest.
Podjetni Gruzijci
Pred ogromnim belim obzidjem postane podoba nekoliko bolj prijetna, čeprav kar nekaj časa porabimo, da v njem odkrijemo vhod, ki je zaradi pozne večerne ure že zakljenjen. Pozvonimo in po pojasnilu, da smo namenjeni v hotel, nas varnostnik vendarle spusti v notranjost, kjer se med drugim nahaja stolnica Uspenskega, prva krščanska cerkev na severovzhodu Rusije, ki sega v čase, ko je Rusija sprejela krščanstvo. Hotel je opustel, sobe pa pravzaprav ogromne sobane nesorazmernih oblik, v katerih si je lahko predstavljati, da so v njih nekoč živeli menihi. Restavracija je zaprta, zato nam ne preostane drugega, kot da se odpravimo na nočni potep po mestu, ki je kljub predvečeru državnega praznika precej opustel. Mladina v predelanih ladah dirka po ulicah, edini lokal, ki še vedno ponuja prigrizke, pa je gruzijska restavracija, zato se moramo v srednjeveškem ruskem mestu okrepčati kar s »hačapurijem«, gruzijsko sirno pito. »Je v tem mestu sploh kaj turistov?« skeptično vprašam natakarico. Pritrdi in pravi, da jih ob koncih tedna in med prazniki obišče za najmanj 40 avtobusov ljudi. Za zdaj naokoli brenčijo samo nadležni komarji.
Prebudi me vrvež in ob pogledu skozi okno se prepričam, da gruzijska natakarica ni pretiravala. Pod mojim oknom se sprehaja truma turistov, kar je edina slabost hotelske sobe znotraj kremeljskega obzidja. V Rusiji praznujejo dan Rusije, in kot kaže, nisem edina, ki sem si na ta dan zaželela izleta v Rusijo, ki je že zdavnaj ni več. Dan začnemo s tradicionalnimi ruskimi »sirniki«, nekakšnimi palačinkami iz sira, in »kvasom«, brezalkoholnim napitkom, ki ga pripravljajo iz kvasa. Kaj drugega nam niti ne preostane, saj v grajski restavraciji ponujajo izključno dobrote ruske kuhinje, v bližnji trgovini s spominki pa prodajajo tradicionalne ruske lanene srajce in obleke ter izdelke iz emajla. Turisti – med katerimi prevladujejo ruski – se vzpenjajo na kremeljsko obzidje, številni med njimi v viteških preoblekah, ki si jih je mogoče izposoditi v bližnjem muzeju.
Poklon slovanskemu bogu zimskega sonca
Kratek spust po hribčku in že se znajdemo v magičnem svetu umetniške kolonije Hors, ki v slovanski mitologiji označuje boga zimskega sonca, ozdravitve, preživetja in triumf zdravja nad boleznijo. V tradicionalni ruski leseni hišici najdemo galerijo lokalnega umetnika Mihaila Seliševa, ki ustvarja predvsem iz emajla, na ogled pa so tudi stari ruski čajniki »samovarji«, tradicionalna glasbila »balalajke«, likalniki, kolovrati in drugi starinski izdelki. Na posestvu je na voljo tudi tradicionalna ruska savna »banja«, vrtiček ter hostel z miniaturnimi lesenimi sobami, ki stanejo od 600 do 2500 rubljev na noč (od 14 do 54 evrov). Nad njimi je razgledna ploščad, ki ponuja dih jemajoč pogled na veličastne zlate kupole in jezero Nero, okoli katerega je zrasel Rostov.
Na bregove jezera, na katerem zdaj prevladujejo ribiči in turisti, so se prvi prebivalci začeli naseljevati že pred 20.000 leti, o čemer pričajo arheološke najdbe iz neolitika, ime jezera pa sega v šesto stoletje, ko so njegove bregove dosegli pripadniki ugro-finskega plemena Marijcev. Dokler Rusija leta 988 pod princem Vladimirjem Kijevskim ni sprejela krščanstva, so bili tamkajšnji prebivalci pogani, ki jih je še zdaj mogoče najti v avtonomni ruski republiki Mari El, kjer je kar 43 odstotkov prebivalcev Marijcev. V njihovem jeziku Nero pomeni blatno jezero, kar 54 kvadratnih metrov veliko jezero v resnici tudi je. Je temno sive barve, v globino seže največ pol metra, plast blata pa je debela kar 20 metrov. Z njegove gladine je pogled na Rostov in njegov Kremelj, ki je bil zgrajen v 17. stoletju, daleč najbolj veličasten. Znotraj Kremlja stojijo katedrala Marijinega vnebovzetja s 15 zvonovi, na katerih večkrat na dan odzvanjajo tamkajšnji menihi, cerkev svetega Janeza Blaženega, cerkev Vstajenja ter cerkev Odigitrije, v kateri si je mogoče ogledati razstavo verskih oblačil in dodatkov.
Avtentični dan Rusije
Na bregu posedajo družine, na bližnjem griču skupina mladih umetnikov riše bližnje kupole, ki se kopljejo v dopoldanskem soncu, mladi zaljubljenci pa na lesenih čolničkih veslajo proti cerkvenemu kompleksu na nasprotnem bregu. Pred njim domačini prodajajo vložene kumare, gobe in ročne izdelke.
Kulinarična ponudba je skromna, cene pa precej nižje kot v drugih turističnih središčih »zlatega prstana«. Izberemo restavracijo s pomenljivim imenom Slovanska, kjer se okrepčamo z »borščem«, klasično rusko juho iz rdeče pese in mesa, ki jo postrežejo v tradicionalnih keramičnih posodah, zraven pa ponudijo porisane lesene ruske žlice, »salom«, nekakšnim ekvivalentom naše zaseke, in tradicionalnim ruskim »solenijem«, ki ga sestavljajo vložene gobe, zelje in kumarice. Nazdravimo z medico domače proizvodnje.
Si je sploh mogoče predstavljati bolj avtentičen dan Rusije, praznik ruskega domoljubja, ki ga pod tem imenom praznujejo šele 11 let? Pred tem se je praznik imenoval dan neodvisnosti, saj so 2. junija 1990 v ruski dumi razglasili suverenost, kar je hkrati pomenilo razpad sovjetskega imperija, kar na milijone Rusov še vedno ne more oprostiti pokojnemu ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu. Njegov naslednik Vladimir Putin je prazniku ruskega vojaškega, kulturnega in znanstvenega preporoda zato nadel politično manj občutljiv naziv – dan Rusije.