Moskva – V Rusiji umori borcev za človekove pravice in kritičnih novinarjev le redko dobijo sodni epilog, zato je obsodba dveh ruskih ultranacionalistov za umor odvetnika Stanislava Markelova in novinarke Anastazije Baburove pravo presenečenje. Obsojena vztrajata, da sta zgolj grešna kozla, češ da varnostnim službam ni uspelo najti pravih morilcev. Da je porota razsodbo sprejela pod pritiski, pravijo tudi tisti porotniki, ki so od procesa odstopili. Brez zapletov ni šlo niti ob koncu sodnega procesa, ko je sodnik prvo različico obsodbe označil za nejasno, zato so morali sestaviti novo.
Od naše dopisnice
Dvojni umor, v katerem sta bila ubita znani odvetnik in borec za zaščito človekovih pravic ter sodelavka kritičnega časopisa Nova Gazeta, je Moskvo pretresel januarja 2009 in je zelo odmeval tako v Rusiji kot po svetu. Varnostne službe so se znašle pod velikim pritiskom, da ga raziščejo. Pod velikim pritiskom so se znašli tudi porotniki, je razkrila Ana Dobračjova, ki je od procesa prostovoljno odstopila. Dejala je, da se je med porotniki znašel celo profesionalni psiholog, ki je druge hujskal k čimprejšnji obtožbi nacionalističnega para Nikite Tihonova in Jevgenije Hasis.
Prvi je bil spoznan za krivega umora, njegova partnerka pa za sodelovanje pri umoru, ki se je zgodilo, ker je Markelov zastopal žrtve nacionalističnega nasilja. Obtožba temelji na pričanju njunih somišljenikov iz razvpitih nacionalističnih skupin, kakršen je, denimo, Ruski Obraz. Vodja te organizacije Ilija Gorjačev je bil ključna priča tožilstva in je med sodnim procesom pobegnil v Nemčijo, od koder je sporočil, da njegova izpoved ni resnična, saj je tudi njegovo pričanje nastalo pod pritiskom.
Do aretacije novembra 2009 sta bila na begu tudi obsojena. »Nisem nedolžna ovca in v resnici sem prodajal orožje in ponarejal dokumente, nisem pa ubil Markelova in Baburove,« je Tihonov zadnjič nagovoril sodišče. Hasisova je poudarila, da je prave krivce treba iskati v vrstah ruskih varnostnih služb, ki so se Markelovu menda maščevale, ker je zastopal žrtve njihovega izživljanja na Severnem Kavkazu. Svojo nedolžnost sta poskušala dokazati tudi tako, da sta si pred zadnjim zaslišanjem prerezala žile, kar je bil domnevno zgolj obupan poskus pridobivanja simpatij med porotniki. S podobnimi nameni sta pred začetkom sodnega procesa zaprosila za sklenitev zakonske zveze v zaporu, vendar jima niso ugodili.
V nacionalističnih krogih sta Tihonov in Hasisova že postala nekakšna domoljubna Bonnie in Clyde, na njihovih spletnih straneh pa je mogoče prebirati njuna pisma iz zapora in njuni življenjski zgodbi. Hasisova se v biografiji predstavi kot deprivilegirana čistokrvna Rusinja, ki je od svojega 14. leta skrbela za hudo bolno mater, zato ni mogla obiskovati univerze. Nasprotno je Tihonov končal prestižno Moskovsko državno univerzo ter dolgo delal kot novinar in pisec političnih govorov, v času aretacije pa je bil brezposeln, zato se je moral po lastnih navedbah preživljati s trgovino z orožjem.
Polona Frelih