Zaradi ene najvišjih umrljivosti v razvitem svetu, ki jo pripisujejo predvsem zlorabi alkohola, se je število prebivalcev Rusije od leta 1993 zmanjšalo za 6,6 milijona, v nedavno objavljenem poročilu ugotavljajo Združeni narodi. V njem apokaliptično napovedujejo, da bo največja država na svetu, kjer trenutno živi 142 milijona ljudi, do leta 2050 po številu prebivalstva zdrsnila na komaj 15 mesto, kar bo zelo oslabilo njeno moč in dinamiko. Rusko vodstvo, ki poskuša negativne trende že nekaj časa obrniti s spodbujanjem večje rodnosti, so pozvali k reformi javnega zdravstva in sprejemanju programov za spodbujanje zdravega načina življenja.
Del tega prizadevanja je tudi slovensko podjetje Ensico, ki s športno opremo, prilagojeno najmlajšim, pri ruskih otrocih že tri leta zbuja ljubezen do gibanja in športa. V holistični program z imenom ElemeNta, ki so ga naši pedagogi, filozofi in športni strokovnjaki razvijali skoraj dve desetletji, je vključenih že 300 moskovskih javnih vrtcev. »Glavni cilj je privabiti nasmeh na otroške obraze,« pravi direktor podjetja Matjaž Vuga, ki je svoj izvozni artikel ljubkovalno poimenoval kar gibalno opismenjevanje. »Vsaka osnovna šola ima telovadnico, športna igralnica za otroke, stare od 3 do 6 let, pa je velika redkost. Poudarek ni samo na opremi, torej mehkejših in manjših blazinah, temveč smo razvili tudi vso didaktiko, tj. način dela z malčki. Otroka ne brusimo v vrhunskega športnika, marveč ga spoznavamo s 30 vrstami športa, naravnimi oblikami gibanja in elementarnimi igrami.« Razlika je očitna, dodaja vodja programa dr. Milan Hosta: »Zdaj moramo otroke moledovati, da jih spravimo iz dvorane, včasih pa ni šlo drugače, kot da smo jih motivirali z nagradami.«
Če bi otroka odeli v oblačila iz vrhunske kolekcije za odrasle, bi bilo to popolnoma nefunkcionalno, podobno je tudi s športno opremo. Zato se otroci nočejo ukvarjati s športom in se čedalje bolj redijo. »Strokovnjaki tarnajo, da je z današnjo mladino nekaj narobe, vendar to ni res. Z njimi ni nič narobe, le stvari jim napačno podajamo in jih prehitro posiljujemo s tekmovanji in pretežkimi izzivi,« je osnovna ugotovitev, na podlagi katere je nastala do otrok prijaznejša športna oprema: mehkejše in manjše blazine, miniaturne palice za golf, nižji koši in manjše žoge …
»Večina športne opreme in objektov je narejena po meri odraslih moških. Koši so previsoki in ni nobenih barv. Šport ni prilagojen otrokom, zato iz njega bežijo. Mi smo otroka vzeli za osnovo. Vprašali smo se, kaj ustreza njim. Pod drobnogled smo vzeli vse, od objekta in razsvetljave do zadnje žogice, ki mora ustrezati našim standardom, Hosta predstavi motive, ki so jih vodili pri inovacijah na področju gibalno-športne kulture. Za Vugo je bil projekt zanimiv predvsem zato, ker otroke postavlja za temelj koncepta trajnostnega razvoja: »Naša otroška miza za namizni tenis nima mrežice in bele črte na sredi. Žogica je mehka in zelo počasna. Lopar je lažji in večji, saj otrok teže zadene. Vodilno špansko podjetje za izdelovanje miz nam je želelo prodati standardno otroško mizo, a smo ga zavrnili. Raje smo dali 20 odstotkov več denarja za mizo po naših navodilih. Šli smo v svojo škodo, saj se nam je zdelo, da sicer ne bi ravnali etično. Zdaj vodilni evropski proizvajalci že nekaj časa izdelujejo športno opremo po slovenskih navodilih. Najpomembnejše je, da pred otroke postavlja zanje primerne izzive.«
Presenetljivo je, da se je slovenska inovacija najprej uveljavila prav v državi, ki je vedno stavila na surovo moč in tekmovalnost in se ni nikoli pretirano ozirala na posameznika. Ali jih pri vstopanju na novi trg ni prav nič skrbelo, da je njihov izdelek za Rusijo malo preveč demokratičen? »Res je, da v Rusiji velja predvsem selekcija. Tisti, ki zdrži, bo dober. Naš pedagoški pristop je, da otrok soustvarja program, zato smo se bali, da nam ne bo uspelo,« Hosta pojasni začetne bojazni, ki pa so se izkazale za neupravičene.
Svojevrstna ironija je, da je nadvse demokratičen pristop zaživel na izrecni ukaz precej avtoritarnega moskovskega župana. »Moskovska ministrica za šport se je med obiskom v Sloveniji takoj ogrela za naš program. Poklicala je župana Jurija Lužkova in ta je idejo takoj podprl, kar za nas pomeni, da imajo modrega župana. To se je zgodilo ravno v času, ko je Putin razglašal, da Rusija ne potrebuje orožja, ampak vojake. Hotel je reči, da je treba vlagati v ljudi, otroke,« je Vuga prepričan o modrosti ruskih oblasti.
Vendar priznava, da ne bi bilo mogoče uspeti brez njihovega blagoslova in osebnih poznanstev. Uspeh svojega podjetja na ruskem trgu pripisuje tudi sodelovanju s slovenskim podjetjem Interkontakt, ki tja že dolgo izvaža športno opremo Elan in slovensko pohištvo ter namesto njih poskrbi za dialog z ruskimi partnerji.
Tak model uporabljajo le redka naša podjetja, ki imajo v Rusiji povečini svoja predstavništva, v katerih trenutno zaradi globalne gospodarske krize povečini životarijo. »Mi poskrbimo samo za strokovni del, kot je šolanje pedagogov in nadzor nad montažo. Športne igralnice opremi ruski izvajalec, s katerim smo morali kar precej delati. Sprva smo skupaj opremili nekaj vrtcev, saj bi Rusi sicer to kaj hitro naredili samo na pol,« slišim tudi nekaj kritik na ruski račun. Sposobni so priti na Luno in narediti en avto, ne pa tudi sto avtomobilov. Industrijsko so zelo neizobražen narod in to je bil glavni razlog, da v Rusiji niso odprli proizvodnega obrata.
V podjetju, katerega dosežki na ruskem trgu niso tako razvpiti kakor, denimo, projekti Leka, Krke ali Gorenja, že za prihodnje leto načrtujejo širitev na vso Rusijo, o sodelovanju pa se že pogovarjajo tudi s kazahstanskim predsednikom Nursultanom Nazarbajevom. S postavitvijo športnih dvoran za najmlajše morajo moskovske mestne oblasti za enega odšteti 50 tisoč evrov. V Rusiji na leto ustvarijo 3 milijone evrov prihodkov.
»Danes veljavni standardi za otroške vrtce so bili sprejeti takoj po drugi svetovni vojni. V skladu z njimi bi moral večnamenski prostor obsegati najmanj 60 kvadratnih metrov. Ti standardi danes veljajo v Sloveniji, Nemčiji in Rusiji. Največ, kar je mogoče početi v njem, je igranje gnilega jajca. Naš minimum je 120 kvadratnih metrov, priporočamo pa jih kar 200,« Vuga na koncu ošvrkne še predpotopna evropska priporočila. Po njegovih izkušnjah so v Rusiji za spremembe na tem področju precej dovzetnejši kakor v Sloveniji. »Vprašanje je, ali naša država razume, da je treba vlagati v otroke. Mi se bojujemo z delavkami Mure, ki so seveda socialni problem, vendar od tega ni nikakršne prihodnosti, pa naj obrnemo kakor koli. Otroke zanemarjamo. Danes sem vprašal hčer, kaj je počela v vrtcu. Rekla je, da so šli na sprehod. Jasno mi je, kaj to pomeni. Gre za sprehod okrog vrtca in to je tudi vse gibanje, ki ga pri nas privoščijo najmlajšim.«
Besedilo in fotografije