»Terorizem je po besedah nekega ameriškega političnega analitika siva vojna brez front in vojska. Ne moremo dati nikakršnih varnostnih zagotovil za Moskvo in Sankt Peterburg, tako kot jih ni bilo mogoče dati za London ali Madrid,« je ruski varnostni strokovnjak Sergej Markedonov ocenil razmere po prvem terorističnem napadu v Moskvi v zadnjih šestih letih. Vsaj v Rusiji takšno vojno bijejo predvsem samomorilske napadalke, s katerimi so se prvič soočili leta 2001....
»Terorizem je po besedah nekega ameriškega političnega analitika siva vojna brez front in vojska. Ne moremo dati nikakršnih varnostnih zagotovil za Moskvo in Sankt Peterburg, tako kot jih ni bilo mogoče dati za London ali Madrid,« je ruski varnostni strokovnjak Sergej Markedonov ocenil razmere po prvem terorističnem napadu v Moskvi v zadnjih šestih letih. Vsaj v Rusiji takšno vojno bijejo predvsem samomorilske napadalke, s katerimi so se prvič soočili leta 2001. Zdaj je že jasno, da je to najbolj smrtonosna sila v državi, ki je odgovorna za kar dve tretjini od skupaj 40 terorističnih napadov, v katerih je umrlo 900 ljudi.
Opasane s strelivom so se pritihotapile v moskovsko gledališče Dubrovka leta 2002, dve leti pozneje v šolo v Beslanu, poskrbele pa so tudi za razstrelitev dveh ruskih potniških letal. Poznajo jih tudi v Palestini in na Šrilanki, kjer jih izkoristijo predvsem takrat, kadar poostrena varnost moškim napadalcem zveže roke. V Rusiji je šlo za nasproten proces in ženske so to prakso začele spontano, šele potem so jo prevzele radikalne islamske organizacije.
Ženske imajo pri tem še zdaj skoraj popoln primat, kar je poleg gospodinjskih opravil na Severnem Kavkazu tudi edino področje, ki je v njihovih rokah. Po mnenju strokovnjakov so osebe ženskega spola lahek plen zaradi svoje emocionalnosti, najlaže pa je rekrutirati takšne, ki so v operacijah ruske tajne službe FSB izgubile može, v knjigi Alahove neveste ugotavlja ruska novinarka Julija Juzik. Tudi zato, ker ženska brez moža na Kavkazu ne pomeni skoraj nič.
Dokler se bodo dogajali zunajsodni poboji njihovih partnerjev, očetov in sinov, o katerih poročajo človekoljubne organizacije, se bodo napadi »črnih vdov« nadaljevali, čeprav bo Kremelj v Čečenijo, Ingušetijo in Dagestan vložil še enkrat toliko denarja. Samo s protiterorističnimi operacijami ni mogoče zmagati, sočasno se je treba ukvarjati tudi z odpravljanjem revščine in korupcije, je ob prihodu na oblast sklenil ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Zaradi zadnjega napada bodo okrepili vojaški pritisk, odpravljanje vzrokov pa bo avtomatično potisnjeno na stranski tir.
Medvedjev mora v tem trenutku pokazati približno toliko odločnosti kot premier Vladimir Putin, ki je z napadom dobil priložnost, da si z odločnostjo že zdaj zagotovi še tretji predsedniški mandat. Med včerajšnjim zasedanjem, posvečenim transportni varnosti, je takole zagrmel nad organizatorji napada: »Jasno nam je, da so padli na samo dno, ampak za pripadnike varnostnih služb je pravzaprav stvar časti, da jih z dna kanalizacije zvlečejo na dnevno svetlobo.« To je vrnitev k retoriki, s kakršno se je odzval na teroristične napade na stanovanjske soseske v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku leta 1999, ki jim je sledila druga čečenska vojna. Brezkompromisnost je takratnemu premieru kar precej povečala priljubljenost in leta 2000 je bil že v prvem krogu izvoljen za predsednika.
Rusija je že sredi februarja dobila vojno napoved, in sicer od samomorilskih brigad Dokuja Umarova, ki je odločen, da bo Kavkaz osvobodil ruske nadvlade. Vse kaže, da je bil ponedeljkov napad samo uvod, in ker je cilj terorizma kar največ žrtev in čim več pozornosti, je treba na previdnost opozoriti predvsem pred skorajšnjimi prvomajskimi prazniki, pa tudi ob 65. obletnici zmage nad fašizmom 9. maja.
K ponovnemu odprtju pandorine skrinjice so ruske oblasti pripomogle s politiko trde roke na Kavkazu, nekoliko pa zagotovo tudi s priznanjem Južne Osetije in Abhazije.