Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

Twitter:𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s Polono Frelih na Insajderju

Sončni kamen in globalno segrevanje ozračja

Jantar je poldragi kamen, ki ima skoraj toliko poimenovanj kot barvnih odtenkov, med drugim je znan kot sončni kamen in zlato s severa. To je drevesna smola, ki se je na zraku strdila in sčasoma fosilizirala, nanjo pa so se nemalokrat prilepili mrčes ter druge živali in rastline. Komaj deset odstotkov jantarja vsebuje ostanke živali, še redkejši pa je tisti z dodatkom rastlin, ki ga je komaj 0,4 odstotka, zato je razumljivo, da so prav taki kamni najbolj cenjeni.


 

Od naše dopisnice

O nastanku minerala organskega izvora s splošno oznako C10H16O, ki je sestavljen iz 78 odstotkov ogljika, 11 odstotkov kisika in 10 odstotkov vodika ter lahko doseže starost kar 320 milijonov let, obstaja nešteto teorij. Če verjamete ali ne, so nekoč menili, da gre za strjeno nafto, med divjih čebel, izločke gozdnih mravelj in celo morsko peno, ki se je posušila pod sončnimi žarki, če naštejemo samo najzanimivejše.

Ker se dragoceni kamen, s katerim so se ljudje krasili že pred davnimi šest tisoč leti, po lastnostih popolnoma razlikuje od drugih poldragih kamnov – gori kot premog, če ga grejemo, se stali, če ga drgnemo, proizvaja statično elektriko in lebdi v slani vodi – so mu vedno pripisovali nadnaravne sposobnosti.

Amulet iz jantarja menda odvrača zlo, prinaša srečo in ljubezen, varuje pred boleznimi, zlasti težavami s ščitnico in vnetjem sklepov, zdravilno moč pa mu pripisujejo še danes. Navdihnil je mnoge umetnike, denimo, grškega dramatika Sofokleja in rimskega pesnika Ovida, ter ljudske mite in legende. V njih povečini nastopa kot solza, kar gre pripisati predvsem temu, da se v naravi pogosto pojavlja prav v tej obliki in številnih barvah, od bele, rumenkaste, medene, rdečkaste in modre do zelene.

Največje nahajališče

Kar 90 odstotkov vseh svetovnih zalog jantarja je v Kaliningradu, najmanjši ruski regiji, ki je bila nekoč del vzhodne Prusije. Baltski jantar je pravzaprav stranska posledica globalnega segrevanja ozračja na območju današnjega Baltskega morja pred približno 45–50 milijonov let. Zaradi toplejšega in manj vlažnega podnebja se je iz tamkajšnjih iglavcev, pa tudi palm, klinčevcev, lovorja, javorja in kostanja, smola menda kar cedila. Na zraku je oksidirala, se obdala z rjavo skorjo in se kopičila v »jantarjevem gozdu«. Reke so smolnato gmoto odnašale v morje, na tem mestu pa je zdaj edino še delujoče nahajališče jantarja na Baltiku.

Dragoceni kamen se skriva v globini 60 metrov, v plasti modre zemlje, ki so jo tako poimenovali zaradi velike vsebnosti minerala glavkonita. »Včasih smo zemljo odstranjevali z bagri in jo odvažali po železnici, zdaj si pomagamo s hidromehanizacijo in jo s curki vode po cevovodih pošiljamo na obale Baltskega morja. Glino, v kateri je jantar, po ceveh spravimo do zbirališča in ga sortiramo. Tako ga ne poškodujemo,« na razgledni ploščadi pojasni glavni inženir Roman Pavlovskij.

Nahajališče je v lasti najstarejše tovarne jantarja na svetu, ki s krajšimi presledki obratuje že od leta 1891. Je v kraju z imenom Jantarnij, kakor so ga po drugi svetovni vojni preimenovale sovjetske oblasti, ki so tovarno vnovič zagnale leta 1947. V sovjetskih časih so obisk v njej dovolili le najvišjim partijskim uradnikom. »Vsakemu visokemu gostu smo dali dragoceno darilo. Nikiti Hruščovu in Leonidu Brežnjevu smo naredili portret iz jantarja, prvemu ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu pa smo podarili 430 gramov težak kamen. To je tudi edino darilo, ki je ostalo v našem muzeju. Rekel je, da je preveč dragoceno, zato ga ni hotel vzeti,« v tovarniškem muzeju razlaga predsednica obrtniške zbornice Jelena Kočetkova. V njem je na ogled tudi ogromen Leninov portret, ki so ga po besedah Kočetkove izdelovali kar poldrugi mesec. Med dragocenejšimi muzejskimi artefakti je velikan, star 40 milijonov let, na katerem so vidni obrisi človeških rok.

Svet jantarja tudi za navadne obiskovalce

Lani so vrata v svet jantarja vendarle odprli za navadne obiskovalce, ki se lahko pod budnim očesom izkušenih mojstrov tudi sami prepustijo ustvarjanju. A o spretnosti tam zaposlenih, ki vsak dan čistijo, brusijo, sortirajo in ustvarjajo unikaten nakit, lahko le sanjajo. Bleščeči kamni, ki ležijo vsepovsod, pod spretnimi prsti iz sekunde v sekundo spreminjajo obliko in se še bolj leskečejo, po delavnicah pa se širi nenavaden vonj po jantarju. »Zadnje čase se počutim kot manekenka,« med našim fotografiranjem navrže ena od delavk, ki niti za trenutek ne dvigne pogleda z dela.

Nič ne gre v nič, saj med obdelavo z vodo ohranijo celo jantarjev prah, iz katerega potem izdelujejo stiskani jantar, ki se uporablja za električno izolacijo in cenejše izdelke, kot so kadilski pripomočki. Stisnejo tudi 30 odstotkov manj kakovostnih in manjših kosov jantarja, 60 odstotkov pa ga kemično obdelajo in iz njega izdelujejo olja, lake in jantarjevo kislino, ki krepi imunski sistem in se zato uporablja v zdravstvu. Samo 10 odstotkov jantarja je najvišje kakovosti in iz njega izdelujejo nakit. »Danes v naši tovarni prodamo 82 odstotkov surovega jantarja, preostalo pa so izdelki. Radi bi prodajali več izdelkov. Največ ga gre v Rusijo, 14 odstotkov pa na Poljsko in v Litvo,« nas s poslovanjem podjetja seznani namestnik generalnega direktorja Jurij Muhin. »Večina nakita, ki ga dobite na Poljskem in v Litvi, je izdelana iz našega jantarja. Po kakovosti in raznovrstnosti izdelkov so bili vedno pred nami,« je odkritosrčen mojster Valerij Hamitov.

V sovjetskih časih je bilo v tovarni zaposlenih 2500 delavcev, danes jih je le še 320. »V Sovjetski zvezi smo izkopali 800 ton jantarja na leto, lani 330 ton, letos pa računamo, da ga bomo 350 ton. Lahko bi ga več, a se je povpraševanje zaradi krize zmanjšalo. Srednja cena za kilogram jantarja je 2200 rubljev (približno 50 evrov, op. p.), najkakovostnejši pa stane 10 tisoč rubljev (220 evrov, op. p.),« pojasni Muhin in pristavi, da imajo v Rusiji edini licenco za izkoriščanje jantarja. »Nelegalna proizvodnja obstaja in je je kar 30 odstotkov. To je veliko. Kopljejo tam, kjer smo mi nehali,« nas seznani z glavnim problemom.

Tudi zato je v Kaliningradu izdelke iz jantarja za drobiž mogoče kupiti na vsakem koraku. A pozor! Veliko je ponaredkov iz navadne plastike, v katero za izvirnejši videz vržejo kar hišne muhe. Da se ne bi opekli, je darila bolj priporočljivo poiskati v specializiranih prodajalnah.

Od vodke do kisline

Baltski jantar je bil izjemno cenjen že v stari Grčiji in Rimu, kjer so iz njega poleg nakita in drugih okrasnih izdelkov delali tudi uporabnejše predmete, denimo, kozarce, steklenice in krožnike. »Za časa cesarja Nerona, ki je vladal v 1. stoletju pred našim štetjem, so z jantarjem krasili celo amfiteatre, v katerih so potekali gladiatorski boji,« pripoveduje Oksana Salijeva iz muzeja jantarja v Kaliningradu, ki so ga uredili v opečnati utrdbi iz sredine 19. stoletja. Del njegove bogate zbirke je tudi drugi največji kos jantarja na svetu, ki tehta 4 kilograme in 280 gramov. Največji je v Berlinu in tehta kar 9 kg in 750 g.

Tevtonski vitezi, nemški katoliški viteški red, ki je bil v Sveti deželi ustanovljen med tretjo križarsko vojno, je te kraje zavojeval že v 13. stoletju, eden njihovih prvih ukazov pa je bil prav monopol nad izkopavanjem jantarja in trgovino z njim. Tiste, ki odloka niso upoštevali, je čakala ena sama kazen – smrt. Da bi kar najbolje občutili duh tistega časa, se za konec spustimo še v temačno klet obnovljenega dvorca, kjer se skrivajo sodišče in celice, v katerih so bili zaprti »jantarjevi prestopniki«. Ekskurzijo sklenemo s kozarčkom jantarjeve vodke, ki se od navadne razlikuje samo po tem, da so v njej namočeni koščki dragocenega kamna. Za tiste, ki bi morebiti pregloboko pogledali v kozarec, imajo v idilični vasici preizkušen domač recept: jantarjeva kislina v primeru mačka menda dela čudeže. Temu lahko verjamete ali ne, mi smo zaradi učinkovite reklame v bližnji trgovini skorajda izropali police.

Besedilo in fotografije


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

10/12/2009 clanek-1616283.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši moje ime. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polona Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo