Kaliningrad– Königsberg je nekdanje središče vzhodne Prusije in mesto, ki ima prav toliko vzdevkov kakor življenj: zaprto sovjetsko mesto, simbol železne zavese, kopenska meja, ruska eksklava in evropska enklava, rusko okno v Evropo, če naštejemo samo tiste iz njegove povojne zgodovine. Že iz različnih poimenovanj je jasno, da je imelo nekaj več kot 15.000 kvadratnih kilometrov veliko območje, na katerem živi 1,3 milijona prebivalcev, vedno poseben status, ki ljudem nikoli ni bil pretirano naklonjen. Tako je tudi danes in tamkajšnji prebivalci so zaradi vstopa sosednjih Litve in Poljske v schengen odrezani od EU, pa tudi od »matere Rusije«.
Od naše dopisnice
Najbolj zahodni, najmanjši in najmlajši del Ruske federacije je nekakšen ruski otok v osrčju Evrope. Obkrožen je z Evropsko unijo in če želijo tamkajšnji prebivalci potovati k matici, morajo hočeš nočeš čez evropsko ozemlje. Dolgo jim to ni povzročalo večjih težav, od leta 2007 pa potrebujejo schengenske vizume. Zaradi njih se – kot že tolikokrat prej – počutijo kakor v zaporu. »Pred našimi očmi je čez noč zrasel zid. Smo ujetniki. Prej smo za konec tedna hodili v Litvo, Poljsko, oni pa k nam. Promet se je zmanjšal za 40 odstotkov,« opiše razmere tiskovna predstavnica kaliningrajske regije Jelena Vojtehovič.
Zaradi schengenskega režima je manj kot 20 let po padcu berlinskega zidu, v osrčju Evrope zrasel nov, tokrat papirnati zid. Za vizum je treba odšteti 35 evrov, kar ni največji problem, pravi Natalija Jevgenijeva, uslužbenka Kaliningrajskega pristanišča. Večje preglavice jim povzročajo dolge vrste, ki na mejnih prehodih nastajajo predvsem poleti. »Občutek je zelo klavstrofobičen. Počutim se, kakor da bi nam pristrigli peruti,« doda živahna petdesetletnica, ki jo razmere močno spominjajo na sovjetske čase. »Pobrateni smo bili s poljskim mestom Olsztyn. Preden smo šli tja, so nam zabičali, da se moramo vedno držati v skupini petih ljudi, da nas je bilo mogoče prepoznati že od daleč, pa smo morali nositi kričeče modre uniforme.«
Mlajša generacija, ki preživlja popoldneve v sodobnem nakupovalnem središču Evropa, polnem luksuznih evropskih butikov, takšnih izkušenj nima, zato se počuti še bolj prikrajšano. »Bili smo svobodni. Brez vizuma smo lahko šli na plažo v Klaipede [Litva, op.p.], na rockovski koncert v Gdansk. Po avtocesti si tam v trenutku,« je nostalgična 21-letna Polina. Že na zunaj se razlikuje od svojih vrstnic v Moskvi; naličena je bolj zadržano, namesto visokih pet pa nosi superge.
Ne Rusi ne Evropejci
Strogo varovana meja s Poljsko je oddaljena komaj 35 kilometrov, do meje z Litvo je 70 kilometrov, do Pskova, najbližjega mesta celinske Rusije, pa je kar 700 kilometrov. »Po jeziku, politiki in kulturi smo Rusi, živimo pa sredi Evrope. Rekla bi, da nismo niti Rusi niti Evropejci, ampak preprosto Kaliningrajčani,« o identiteti razmišlja 19-letna Anastasija.
Kaliningrad je poln dvoumnosti. Ob elegantnih pruskih dvorcih, vilah in vrtovih stojijo sivi in razpadajoči sovjetski bloki, po mestu pa se bohotijo ogromni reklamni panoji za BMW, Volvo, Kio, Opel, Heineken in druge zahodne znamke. Trojanski konj za evropska podjetja je najmanjša ruska regija postala leta 1996, ko so jo razglasili za svobodno gospodarsko območje, v katerem so tuja podjetja oproščena uvoznih in izvoznih dajatev ter davka na dodano vrednost. »Geografsko smo v središču Evrope, vendar smo del Rusije. Zaradi tega imamo dostop do poceni energetike, ruskega trga dela, surovin, na drugi strani pa smo blizu evropskega in svetovnega trga. Naša želja je postati most med Rusijo in Evropo,« razgrne ambiciozne načrte guverner regije Georgij Boss.
Baltski Hongkong
V obdobju 2005–2007 so imeli v Kaliningradu 10-odstotno letno gospodarsko rast, kar pomeni, da so bili najhitreje rastoča ruska regija, prehiteli pa so tudi svoje evropske sosede. Za to je zaslužna predvsem izdatna pomoč Moskve, ki je mestu nadela še en vzdevek – baltski Hongkong. Do tega cilja naj bi prišli tudi z igralništvom, saj je Kaliningrad letos postal eno od štirih območij v Rusiji, kjer je igralništvo dovoljeno. Ambiciozni projekt gradnje posebne igralniške cone, vredne 600 milijard dolarjev, je sicer zaradi globalne gospodarske krize obtičal. »Ne morem vam razkriti, s kom smo se pogajali. Lahko vam povem le, da so bili v igri Američani, pa tudi nekatera druga zahodna podjetja s področja igralništva,« je bila skrivnostna tamkajšnja ministrica za gospodarstvo Aleksandra Smirnova.
Bankrot je že razglasila lokalna letalska družba KD Avia, ki je s svojimi poleti v Rim, Barcelono in Tel Aviv simbolizirala gospodarski razcvet, polovico uslužbencev pa so morali odpustili tudi v pristanišču Baltijsk, edinem v Rusiji, kjer morje nikoli ne zamrzne. »Tukaj vlada korupcija in to je naše največje prekletstvo,« potarna 35-letni Dmitrij na Trg zmage, ki se je v tretjem rajhu imenoval Trg Adolfa Hitlerja.
Se Kaliningrad zaradi krize vrača v čase, ko so ga zaradi tihotapljenja mamil, cigaret, alkohola, pa tudi orožja imenovali kar črna luknja Evrope, ki je imela poleg tega tudi največje število okuženih z virusom HIV v Rusiji? »Nekoč so se domačini šalili, da je to mesto dežja, prostitutk in vojaških časti,« je duh takratnih časov slikovito opisal novinar tiskovne agencije AP Gary Peach, ki je v Kaliningradu delal v devetdesetih letih. S svojimi precej turobnimi zgodbami nas je kratkočasil med panoramsko plovbo po kakor kava rjavem Baltiku.