Polona Frelih - tvoja kandidatka za Evropske volitve 2024

🔥 9. junija glasujemo proti pokvarjenim elitam!

🇸🇮 Najprej Slovenija!

𝕏 @PolonaFrelih

Logo

Intervju s PolonoResnica o migrantihO vojni

Slovenija? Aha, tisti v belih dresih

»Slovenija? Zdrobili vas bomo v prah in za odhod na mundial nimate najmanjše možnosti.« Joj, koliko tovrstnih komentarjev, v mehkejših in trših različicah, smo se v zadnjem tednu naposlušali Slovenci, ki živimo v Moskvi. Še več, vsako drugo SMS-sporočilo, ki je v teh dneh priromalo na moj mobilni telefon, se je glasilo: Rusija gre naprej! Potem je prišla najprej sobota, ko nam je v Moskvi uspelo zabiti tisti častni gol, za njo pa še sreda, ki je zdaj že zapisana kot zgodovinski dan za slovenski nogomet.


 

Ko je ruskim nogometnim navdušencem postalo jasno, da so se ušteli, so telefoni spet ponoreli. Ruski novinarski kolegi in znanci so mi do zgodnjih jutranjih ur s cmokom v grlu pošiljali čestitke.

Kakorkoli že se bo končala druga slovenska nogometna pravljica, nekaj je gotovo: politiki in državljani največje države na svetu Slovenije nikoli več ne bodo zamenjali s Slovaško, kar je bilo tudi med največjo nogometno evforijo prej pravilo kot izjema. Zares hvala fantom v belih dresih, saj mi bodo poslej prihranili precej zadreg s pojasnjevanjem, od kod smo in kaj zmoremo. Saj veste, tisti v belih dresih, ki so vam dali vetra …

»V našem nogometu je sedaj dovolj denarja in investicij, nogometna reprezentanca pa je doživela že številne uspehe, denimo uvrstitev na Euro 2008. Zdaj ste nas premagali. To je šport, včasih se zgodi tudi to,« je Sloveniji s težkim srcem čestital tudi ruski nogometni komentator Vasilij Utkin. Sodelavec televizijske postaje NTV Plus in bloger časopisa Sovjetski šport je edini ruski športni novinar, ki v svojih prispevkih opozarja na problematiko rasizma in ksenofobije v ruskem nogometu.

Monkey go home!*

Ruski nogometni navijači se na domačih in mednarodnih nogometnih zelenicah pogosto spogledujejo z ideologijo rasizma in nacizma, nesporni prvaki tovrstne prakse pa so navijači moskovskega kluba Spartak. Pred dvema letoma so na nogometni tekmi v Samari svojega napadalca brazilskega rodu Suareza Vellitona užalili z napisom Monkey go home! (*Opica, pojdi domov!), in čeprav jih je Ruska nogometna zveza kaznovala z denarno kaznijo v višini 14 tisoč evrov, se tovrstni folklori niso pripravljeni odreči. Aprila letos so med tekmo z nogometaši istoimenskega kluba iz ruske republike Kabardino-Balkarije, ki leži na nemirnem Severnem Kavkazu, izobesili napis Ljubitelji ovac, teden dni kasneje pa so na nogometni tekmi v Kazanu z napisom Dedek, vse najboljše za 120. rojstni dan in svastiko proslavili rojstni dan Adolfa Hitlerja.

»Smo proti rasizmu, čeprav ne želim zanikati, da problem obstaja. Naše oblasti nanj gledajo pasivno in se proti temu ne borijo. Naša družba še ni zrela. Poskušamo izobraževati navijače, vendar nam ne gre najbolje. Prehod iz socializma v kapitalizem se v naši državi še ni končal in tako je tudi v nogometu. V 90. letih so ljudje razmišljali samo, kako preživeti, in niso razmišljali, kaj počno nogometni navijači,« je bil odkritosrčen predsednik Spartakovega navijaškega kluba Vladimir Grišov. Pojasnil je, da ima Spartak samo enega temnopoltega igralca, čemur številni navijači odkrito nasprotujejo. »Vseeno mi je, kakšno barvo kože imajo naši igralci. Kljub temu si ne želim, da bi jih bilo preveč. Največ dva ali trije.« Pa meni, da bo čas kdaj zrel tudi za temnopolte igralce v državni nogometni reprezentanci? »Tukaj imam enako stališče. Za več kot dva ali tri temnopolte igralce v naši državni reprezentanci ni prostora.«

Glede slednjega imajo še precej bolj radikalno stališče pri nogometnem klubu Zenit iz Sankt Peterburga. Po razburjenju, povezanem z informacijami, da želijo kupiti temnopoltega igralca, se je proti temu javno opredelilo tudi vodstvo kluba. Izgovorili so se, da bi jih navijači sicer linčali. Zaradi kampanje Naše barve niso črne je Zenit tudi edini klub lige prvakov brez temnopoltega igralca. »Nekoč so bili že kaznovani zaradi rasizma na mednarodnih tekmah. V četrtfinalu so igrali z Marseillem, kjer je večina igralcev temnopoltih. Obmetavali so jih z bananami. Na spletnih straneh nogometnih navijačev je veliko materiala, ki se zunanjemu opazovalcu ne zdi nič posebnega, v resnici pa je izrazito rasističen,« je v intervjuju za Delo povedala Galina Koževnikova iz ruske nevladne organizacije Sova, ki spremlja pojave ekstremizma.

Njene besede potrjuje že bežen sprehod po internetu, kjer se je na neuradni navijaški spletni strani mogoče seznaniti celo s posebnim navijaškim žargonom. Z izrazom genetska smet označujejo ljudi sumljive nacionalnosti, z besedo sužnji oziroma tuji legionarji opisujejo tuje igralce, obstaja pa celo skrivni besednjak, s katerim pozivajo k nasilju.

Zmagali smo v Stalingradu, zmagali bomo zdaj!

»Šport je propaganda in pri nas je zadnjih osem let moderno ponavljati, da je Rusija vstala na noge. Tudi geslo Rusija gre naprej apelira na narodov ponos. Navijačev torej ne moreš kaznovati, če so ponosni na Rusijo. Ko je Rusija zadnjikrat igrala z Nemčijo, so naše televizijske postaje vrtele reportažo, v kateri so navijači razgrnili transparent – Zmagali smo v Stalingradu, zmagali bomo zdaj! To je podlost. Grozno je govoriti o nogometni tekmi in apelirati na zgodovinsko krivdo Nemcev, ki so s tem edini opravili. Navijači ne razumejo, zakaj so enkrat lahko patrioti, drugič pa ne. Oblast se dela, da problem ne obstaja, v trenutku, ko jim pridejo prav, pa se z navijači okoriščajo,« je kritična Koževnikova. Ocenjuje, da je kar 60 odstotkov ruskih nogometnih navijačev članov ultradesničarskih organizacij.

Po mnenju Valentine Uzunove, raziskovalke muzeja antropologije in etnologije z imenom Petra Velikega, stvari vendarle niso tako dramatične: »Ni tako veliko nogometnih fanatikov, ki bi bili okuženi z idejo rasizma. Njihova agresija je vseeno skrb zbujajoča, saj lahko kaj hitro okužijo tudi običajne navijače. To je namensko širjenje virusa rasizma.«

Ruski nogometni komentator Vasilij Utkin njenemu mnenju pritrjuje. »Če ste gledali prvo tekmo na stadionu Lužniki, potem vam je jasno, da vsak drugi od 70 tisoč navijačev, kolikor se jih je zbralo tam, ni bil skinhead. Ksenofobija in rasizem v naši skupnosti obstajata, to je dejstvo. Problem je resen in nevaren, vendar so razne navijaške skupine na tem področju naredile že veliko.«

Da se je Rusija vendarle začela boriti s pojavi rasizma in ksenofobije v nogometnih krogih, potrjuje tudi prvi sodni proces proti trem nogometnim navijačem, ki so leta 2007 na neonacističnem shodu po nogometni tekmi pretepli policista. Obsojeni so bili na eno- in polletno pogojno zaporno kazen. »To vam pove vse. Za napad na policista so dobili pogojno kazen. Kje, razen v Rusiji, je to mogoče?« je Koževnikova do zadnjega prepričana o svojem prav.

Predsednik navijaškega kluba Spartak Vladimir Grišov meni, da pristojnim nered na navijaških tribunah ustreza. »Od nas pobirajo kazni za prekrške, od države pa dobijo denar za izobraževanje navijačev, potem pa v zvezi s tem ne storijo nič,« je bil kritičen na račun Ruske nogometne zveze. Ta navijače Spartaka kaznuje skorajda na vsaki tekmi; zaradi rasizma, uporabe pirotehničnih sredstev in uničevanja inventarja.

Korupcija in klientelizem

Rasizem pa ni edina bolezen ruskega nogometa, ampak sta to tudi korupcija in klientelizem, zaradi katerih navijači Spartaka zavračajo članstvo v Vseruskem navijaškem društvu. »Vodijo ga nedostojni in skorumpirani ljudje. Če se bo vodstvo spremenilo, bomo postali člani, prej pa ne,« je odločen Grišov, ki je podobne očitke izrekel tudi na račun Ruske nogometne zveze. »Navaden navijač ne more na tekmo naše reprezentance, saj nad vstopnicami bedijo skorumpirani posamezniki. Delijo jih, kot se jim pač zdi, predvsem pa jih preprodajajo. Navadni ljubitelji nogometa jih lahko kupijo le pri špekulantih, kjer dosegajo astronomske cene. Tako ni niti v eni državi sveta in to je velika beda in tragedija našega nogometa.«

Vstopnice za prvo kvalifikacijsko tekmo med Slovenijo in Rusijo so se na črnem trgu prodajale tudi za 500 evrov. Pri tem velja poudariti, da to sploh ni bila tekma, za katero bi med ruskimi nogometnimi navijači vladalo veliko zanimanje. Precej bolj kot tekme državne reprezentance so namreč v Rusiji priljubljeni dvoboji domačih ekip.

»Treba bi bilo zamenjati vodstvo in na njihovo mesto postaviti profesionalce. Zbrali so ljudi, ki nikoli niso igrali nogometa,« je prepričan Grišov. Želja se mu bo, kot kaže, že kmalu uresničila. Dosedanji predsednik Ruske nogometne zveze Vitalij Mutko, ki je sicer tudi ruski minister za šport, je namreč že pred tekmo Slovenija – Rusija ponudil odstop, in to na ukaz predsednika Dmitrija Medvedjeva, po katerem morajo vladne uradnike na čelu nacionalnih športnih zvez nadomestiti profesionalni funkcionarji. Najverjetnejši kandidat za njegovega naslednika je Sergej Kapkov, desna roka ruskega oligarha in lastnika londonskega kluba Chelsea Romana Abramoviča, ki je brez dvoma največji in najbolj razvpiti ljubitelj nogometa v Rusiji.

Padli bog

Ko je ruska reprezentanca na Euru 2008 premagala Nizozemsko, se je v Moskvi razvnelo spontano slavje, ki je na ulice privabilo skoraj 700 tisoč nogometnih navijačev. Rusija šampion! je vzklikala razvneta množica, zavihrale so ruske trobojnice, avtomobilske troblje so tulile do zgodnjih jutranjih ur. Sem ter tja je nebo razsvetlil ognjemet. Vsa Rusija je takrat izrekala čestitke nizozemskemu selektorju Guusu Hiddinku, zdaj pa del strokovne javnosti menda že zahteva njegovo glavo. Očitajo mu, da za plačo, ki na leto znaša dobra dva milijona dolarjev, ni pokazal dovolj. »Mislim, da v tem trenutku ne moremo najti boljšega trenerja, kot je Hiddink. Nanj smo dolgo gledali kot na boga. Seveda ni tako. Tudi Hiddink je samo človek. Pod njegovim vodstvom se naši nogometaši niso spremenili v supermane. Ne glede na to si želim, da bi še naprej ostal z nami,« se je komentator Vasilij Utkin kot eden redkih vzdržal kritik.

Znana zgodba. V politiki, nogometu in šovbiznisu nasploh vedno obstajajo bogovi in padli bogovi. Praviloma so to iste osebe v različnem časovnem obdobju. •


𝕏   Facebook   Telegram   Viber

21/11/2009 clanek-1608482.md

Priporočam

Polono Frelih za Evropski Parlament!

Kandidat Stranke Resnica: Polona Frelih

Naš program: predvsem podpora našim državljanom in nikomur drugemu. Ne gremo v vojno, hranimo gotovino (brez digitalnega evra), živimo svobodno in zdravo brez obveznega cepljenja.

Glasuj za stranko Resnica (številka 10 na seznamu) in napiši Frelih. Na listi stranke sem na 2. mestu.

Polonca Frelih, stranka Resnica

Danes je tvoj glas naša moč! #zaSlovenijo