Stari hotel

Rada sem na poti in neskončno pričakovanje me zajame vsakič, ko se z velikim kovčkom selim v neznano hotelsko poslopje. Kakšna bo soba, bo osebje prijazno, me bodo razveselili z jutranjo haljo, in kar je v teh časih najbolj pomembno – ali bo na voljo normalen wi-fi?

»Velika prednost hotela je, da je čudovito zavetišče pred domačim življenjem,« se je irski dramatik George Bernard Show poklonil začasnim bivališčem.

Naravnost obožujem stara hotelska poslopja, njihov specifični vonj in izjemno arhitekturo. Koliko naključno mimoidočih se je sprehodilo mimo starih zidov? Se je med goste vpisala tudi kakšna znana zgodovinska oseba?

Hotel Korčula na otoku Korčuli ima dramatično zgodovino, saj nenehno obratuje že od leta 1912, ko so bila potovanja privilegij bogatega evropskega srednjega razreda. Brez večjih brazgotin je preživel prvo in drugo svetovno vojno, nora šestdeseta, vesela sedemdeseta, stabilna osemdeseta in črna devetdeseta leta ter se še dandanes lahko pohvali s teraso, na kateri Korčulani najraje popijejo prvo jutranjo kavo.

V snežnobeli vili z marmornatimi balkoni, pred katerimi se bohotijo palme, se mi je za trenutek zazdelo, da sem se v 30. letih prejšnjega stoletja znašla nekje v Havani.

Veliko mlajši, a zato precej bolj zdelan hotel Jadran sem poleti odkrila v Poreču. Čeprav je z belega pročelja že odpadel napis hotel, je precej bolj prikupen kot njegovi bahavi sodobniki.

Rustikalno veličasten je tudi hotelski bar z imenom Epoca, v katerem me je prijela nevzdržna želja, da bi si kot Ernest Hemingway privoščila poln kozarec krepkega napitka in nikoli pognala korenin.

Bi lahko vse življenje živeli po hotelih?

Polona Frelih

𝕏   Facebook   Telegram   Viber