Stolovaja Prehranjevanje v Moskvi je stvar skrajnosti; glede kakovosti in cene. Človek včasih dobi odlično malico v uličnem kiosku ali pri prodajalki klobas v parku, že isti večer pa je šokiran v kakšni boljši restavraciji. V poplavi vseh mogočih restavracij, kjer je mogoče kaj prigrizniti, so utonile v pozabo stolovaje, javne menze, v katerih so si v sovjetskih časih ljudje potešili lakoto. Domačini radi omenjajo stalovaje kot pomemben del ruske oziroma sovjetske preteklosti....
Stolovaja
Prehranjevanje v Moskvi je stvar skrajnosti; glede kakovosti in cene. Človek včasih dobi odlično malico v uličnem kiosku ali pri prodajalki klobas v parku, že isti večer pa je šokiran v kakšni boljši restavraciji. V poplavi vseh mogočih restavracij, kjer je mogoče kaj prigrizniti, so utonile v pozabo stolovaje, javne menze, v katerih so si v sovjetskih časih ljudje potešili lakoto. Domačini radi omenjajo stalovaje kot pomemben del ruske oziroma sovjetske preteklosti.
Ime stolovaja se je udomačilo tudi v ruskem jeziku; nič koliko ruskih jedi zaradi načina priprave krasi pridevnik stolovaja, še več, zdaj se tako imenuje nekaj prestižnih restavracij z rusko hrano na zahodu, denimo v Los Angelesu in Parizu. Pri nas smo podobne obrate imenovali menze. Stolovaje so bile namreč večinoma prehranjevalni del tovarn in drugih državnih podjetij, veliko jih je bilo odprtih tudi za javnost. Vendar ima beseda stolovaja v Rusiji manj negativen prizvok kot naša menza, saj se enako imenuje tudi prostor, kjer hrano uživajo doma. Pravi prevod bi se torej morda glasil jedilnica.
Sovjetske stolovaje so bile na pogled podobne kot jajce jajcu. Leseni stoli, ob stenah klopi, tla pokrita s ploščicami in dolg pult, pri katerem si vzel pribor in nabiral jedi vse do blagajne, kjer si poravnal račun. Tako kot zdaj pri nas ob avtocestah in na smučiščih. S to razliko, da je bila hrana v stolovajah res poceni, kakovost pa, kot se spominjajo domačini, zadovoljiva. Ponudba je navadno vključevala nekaj osnovnih predjedi, nekaj glavnih jedi in solato, za pijačo pa čaj ali kaj podobnega. Pri izbiri jedilnikov so se morali večinoma zanašati na sestavine, ki jih takrat na socialističnem trgu živil ni primanjkovalo. Nekatere stolovaje so se sčasoma specializirale in se po posameznih vrstah ruske hrane imenovale blinaja, pelmeneja ali šašličnaja. V času, ko je povprečna plača v Sovjetski zvezi znašala približno 200 rubljev, si v njih dobil obrok s pijačo vred za rubelj ali dva. To je bilo dostopno pravzaprav vsem slojem prebivalstva in v njih so se čez krožnike gledali študentje, delavci in intelektualci. Precej Rusov se še vedno z nostalgijo – kljub zatohlemu vonju – spominja skupinskih kosil v stolovajah, kjer so nazdravljali s seboj prinešeno vodko.
Po prihodu kapitalizma so stolovaje začele izginjati in zdaj jih je v Moskvi samo še približno 20, nekaj deset jih je le še v večjih podjetjih. Cene so nekoliko višje, vendar se je v njih mogoče še vedno do sitega najesti za 200 rubljev, to je za pet ali šest evrov.
Nekaj, še odprtih za javnost, jih je tudi v ožjem središču Moskve. Čeprav se vse naokoli drenjajo številne restavracije s ponudbo hrane z vsega sveta, je tudi v njih vsak dan precejšnja gneča. Morda tudi zato, ker obed v stolovaji ne poteši samo lakote, temveč tudi nostalgijo.