Ko je nekdanji ruski predsednik Vladimir Putin na 43. varnostni konferenci v Münchnu pred dvema letoma ostro napadel enostransko politiko Združenih držav Amerike, so se svetovni mediji razpisali o prelomnem nastopu, ki bo utrdil vlogo Rusije kot nepogrešljive akterke na svetovnem parketu. »Nastop je bil tako agresiven do ZDA in Nata, da je Putinu včasih v rokah manjkal le znameniti čevelj, s katerim je po govornici Združenih narodov tolkel predsednik CK KPSZ Nikita Hruščov,« so tedaj zapisali v ruskem Kommersantu....
Ko je nekdanji ruski predsednik Vladimir Putin na 43. varnostni konferenci v Münchnu pred dvema letoma ostro napadel enostransko politiko Združenih držav Amerike, so se svetovni mediji razpisali o prelomnem nastopu, ki bo utrdil vlogo Rusije kot nepogrešljive akterke na svetovnem parketu. »Nastop je bil tako agresiven do ZDA in Nata, da je Putinu včasih v rokah manjkal le znameniti čevelj, s katerim je po govornici Združenih narodov tolkel predsednik CK KPSZ Nikita Hruščov,« so tedaj zapisali v ruskem Kommersantu.
Tokrat pa je Rusija počakala na ameriško pobudo, s katero je – vsaj na zunaj – nadvse zadovoljna. Njeno vodstvo se je z naklonjenostjo odzvalo na govor ameriškega podpredsednika Josepha Bidna, ki je predlagal, naj »pritisnejo na tipko za vnovični zagon« in začnejo graditi odnose med Moskvo in Washingtonom na novih temeljih.
A tako, kot se pri vnovičnem zagonu računalnika izognemo starim težavam samo, če prej tudi popravimo napako, tudi harmoničnejših ameriško-ruskih odnosov ne bo brez revizije nekaterih ameriških stališč. Rusom stojijo lasje pokonci predvsem zaradi protiraketnega ščita v Evropi in širjenja Nata na postsovjetsko prostranstvo.
Glede teh tem ima nova ameriška administracija podobna stališča, kot jih je imela nekdanja. Tako se je Biden pred srečanjem s prvim namestnikom ruskega premierja in nekdanjim obrambnim ministrom Sergejem Ivanovom sešel z gruzinskim predsednikom Mihailom Saakašvilijem. Njegovo sporočilo je bilo nedvoumno – odločitev o članstvu v Natu je stvar Gruzije in nikogar drugega.
Nekoliko previdnejši so glede protiraketnega ščita, pri čemer poudarjajo, da bodo načrte nadaljevali le, če se bo ščit izkazal za učinkovito in cenovno ugodno zaščito proti iranski jedrski grožnji. Bidnov poudarek, da se bodo o tem vprašanju posvetovali s partnerji v Natu in Rusijo, sicer ni nikakršna novost. O jedrskem dežniku se je namreč z Moskvo intenzivno pogajala že nekdanja Busheva administracija, ki pa ni dosegla napredka.
Rusija vse od prihoda novega ameriškega predsednika Obame izraža velika pričakovanja glede prihodnjih ameriško-ruskih odnosov. Tega ne gre razumeti kot rusko naivnost, temveč kot njeno pripravljenost na enakopravno sodelovanje. Kremelj za vsak primer v ozadju kljub temu krepi svoja pogajalska izhodišča. V mislih nimamo ruske napovedi o zamrznitvi načrtov za postavitev raketnih sistemov Iskander v ruski eksklavi Kaliningrad, kar je zgolj dimna zavesa, saj pri vsem skupaj nikoli ni šlo za več kot grožnje. Precej več pozornosti si zasluži odločitev Kirgizije, ki je Američanom v zameno za rusko finančno pomoč odrekla gostoljubje v oporišču Manas. To je ključno za oskrbovanje zavezniških enot v Afganistanu, zato ima Moskva trenutno v rokah močnega aduta. Zaradi njega lahko zdaj Američanom ponuja pomoč pri stabilizaciji Afganistana in ne skriva, da v zameno pričakuje določene koncesije.
Največ možnosti za uspešno ameriško-rusko sodelovanje poleg Afganistana ponuja ameriška pobuda o kar 80-odstotnem vzajemnem zmanjšanju števila jedrskih bojnih konic. Tudi zato, ker Rusiji primanjkuje denarja za obnovitev strateškega jedrskega arzenala.
Rusko vodstvo bo znalo ceniti, če se bodo Američani v znak dobre volje vsaj v spoznavnem obdobju osredotočili na teme, ki povezujejo in pri katerih bodo Rusijo obravnavali kot enakopravno partnerko. Začetek je spodbuden in zbuja upanje, da je naposled konec časov, v katerih je lahko Rusija pritegnila pozornost samo tako, da so njeni najvišji predstavniki s čevljem tolkli po govornici.