Moskva – Po šestletnem premoru sta na moskovski podzemni železnici, ki jo vsak dan uporablja skoraj devet milijonov ljudi in je najbolj prometna na svetu, odjeknili dve eksploziji. Prva ob 8. uri zjutraj po lokalnem času na postaji Lubjanka, ki je v bližini nekdanjega zapora sovjetske tajne službe KGB in nedaleč od Kremlja, druga pol ure pozneje na postaji Park Kulturi, ki je v jutranjih urah med najbolj prometnimi. V napadu samomorilskih napadalk, opasanih z dvema do štirimi kilogrami eksploziva, je bilo ubitih 38 ljudi, ranjenih pa sto. To je bil udarec v samo srce Rusije.
Od naše dopisnice
Na podzemni postaji Park Kulturi je bil v času napada tudi naš sogovornik Ivan Muhamedov. Z deset tisoč drugimi prebivalci ruske metropole se je odpravljal po vsakodnevnih opravkih. »Ko sem stopal v metro, sem zaslišal močno eksplozijo. S postaje so začeli bežati ljudje. Mnogi so bili obliti s krvjo. Nekdo je vzkliknil: ‘To je teroristični napad!’ To je bilo tudi vse, kar sem slišal. Nato je zavladala smrtna tišina. Policija nam je ukazala, da moramo odditi. S postaje so začeli nositi ranjence, na prizorišče pa so kmalu pripeljala reševalna vozila in priletel helikopter. Ljudje so začeli klicati svojce, a so mobilni telefoni zaradi prezasedenosti linij nehali delovati,« je opisal tragični dogodek.
Moskva je bila dve uri popolnoma paralizirana. Zaprli so glavne postaje podzemne železnice in ceste, po dveh urah pa so se razmere skorajda normalizirale. V metrojih in na ulicah je bilo sicer opaziti precej več pripadnikov specialne policije kot ponavadi in precej manj ljudi. Predvsem zato, ker oblasti niso izključile novih napadov in so ljudi pozivale, naj se raje zadržujejo doma. »Ne bojim se. Mislim, da so razmere zdaj že pod nadzorom. Kot pravi naš pregovor, če nočeš tvegati, ne smeš piti šampanjca,« se ni pustila prestrašiti 55-letna Natalija Mihajlovna.
Druge je napad dodobra prestrašil in slišati je bilo precej pikrih na račun pomanjkljive varnosti. Še zlasti, ker je na moskovskih ulicah in podzemni železnici vedno precej policistov. »Res mi ni jasno, zakaj smo se spet znašli v takšni mori. Zadnji napad se je zgodil pred šestimi leti in pozabili smo že, kako smo ranljivi. Zdaj me bo spet nenehno spremljal strah,« je svoje občutke z nami delil upokojenec Ivan.