Moskva – Na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi je potekal mednarodni simpozij Slovenci v ognju velike vojne 1914–1918. Na njem so poleg zgodovinarjev iz Moskve, Sankt Peterburga, Tambova in Omska sodelovali tudi slovenski zgodovinarji Jože Pirjevec, Dušan Nećak in Božo Repe.
Slovenski ujetniki v Sibiriji med prvo svetovno vojno, Problemi malih narodov v Avstro-Ogrski in Prva svetovna vojna v slovenski literaturi je le nekaj naslovov referatov, s katerimi so v Moskvi oživili sodelovanje med slovenskimi in ruskimi zgodovinarji, ki je bilo v času nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze pravzaprav tradicionalno. »Res je bilo v marsičem ideološko pogojeno, vendar ne glede na to zelo koristno,« je Dušan Nećak opisal nekdanje povezovanje, Repe pa izrazil željo, da bi tudi slovensko-ruski zgodovinski simpoziji postali stalnica.
In na katerih področjih bi lahko ruski zgodovinarji prispevali k boljšemu vpogledu v slovensko preteklost? »Ogromno slovenskih vojakov je padlo na ruski fronti, kar je premalo raziskano. Imamo kar nekaj spominov, nimamo pa konkretnih raziskav, s katerimi so se zdaj začeli ukvarjati nekateri ruski zgodovinarji iz Omska. Ne vemo, koliko vojakov je padlo, niti, od kod so, kar se da ugotavljati po polkih,« je Božo Repe izpostavil enega od možnih skupnih izzivov. Po njegovem bi lahko Rusi prispevali tudi manjkajoče delce o drugi svetovni vojni in obdobju med obema vojnama. Čeprav tedanja Jugoslavija in Sovjetska zveza nista imeli diplomatskih odnosov, je Kominterna močno vplivala na komunistično gibanje ter seveda obdobje po drugi svetovni vojni, predvsem Informbiro, ki je samo deloma raziskan, ne gre pa zanemarjati niti časa po drugi svetovni vojni. Nećak poleg omenjenega dodaja še nacionalno vprašanje: »Še posebej gre za vprašanje nemške manjšine oziroma odnosa do Nemcev. Vemo, da je Sovjetska zveza s svojimi Nemci obračunala na podoben, če ne celo bolj brutalen način, kot je to naredila Jugoslavija oziroma Slovenija.« Ne gre pozabiti na možnosti sodelovanja pri raziskovanju gospodarske in kulturne zgodovine.
»Zelo me mika nova biografija o Edvardu Kardelju«
Ruski in sovjetski arhivi so vreča brez dna, kar dobro ve Jože Pirjevec, ki je v njih našel veliko informacij za pisanje knjižne uspešnice Tito in tovariši. Med lanskim brskanjem je naletel na zanimiv dosje o Edvardu Kardelju: »Iz tega dosjeja je mogoče opaziti, da so Rusi oziroma sovjeti Kardelju sledili do smrti. Prevajali so vse, kar je pisal, razpravljali o njegovih idejah in v bistvu so v njem videli enega od glavnih ideoloških sovražnikov. Mi Slovenci se pravzaprav ne zavedamo dovolj, kakšno vlogo je imel Kardelj v ideološki diskusiji, ki je sovjetsko pot v socializem zanikala v imenu socializma s človeškim obrazom.«
Konfliktna diskusija med Moskvo, Slovenijo ter Kardeljevimi socialdemokratskimi prijatelji na Švedskem, Danskem, Norveškem in v Nemčiji bi po Pirjevčevem mnenju utegnila dati zanimive vpoglede na trenutne izzive. »Vsi se zavedamo, da je neoliberalni kapitalizem zašel v veliko krizo. Treba bo najti nove odgovore na vprašanje človeštva in sožitja med ljudmi. Ideje, ki so se kresale v drugi polovici prejšnjega stoletja, niso popolnoma zastarele in jih bo treba še prediskutirati ter iz njih vzeti tisto, kar je še živo.«
Zgodovina pozna številne večne teme in ena je vprašanje samostojnosti in povezovanja. »Na Škotskem in v Kataloniji se je zaradi gospodarske krize spet pojavilo staro vprašanje o samostojnosti. Moje mnenje je, da je prihodnost v povezovanju. Slovenija je bila majhen narod v Avstro-Ogrski, zdaj je majhen narod v Evropski uniji, ki je seveda zrasla na drugih principih in temelji na enakopravnosti. Obstajajo seveda giganti, na katere se je mogoče opirati, kar se mi zdi čudovito. Nemčija in Francija pred tem tisoč let nista bili skupaj. Prihodnost človeštva je v enotnosti,« je prepričana ruska zgodovinarka Olga Veličko, ki jo podobno kot Avstro-Ogrska in Evropska unija navdušuje tudi Sovjetska zveza.