Tbilisi – Sedeminpetdesetletletna Salome Zurabišvili je nesporna prva dama gruzinske politike, saj je leta 2004 postala sploh prva ženska na položaju zunanje ministrice v zgodovini Gruzije. Rojena je bila v Franciji, ki jo je kot diplomatka zastopala na veleposlaništvih v Bruslju, Washingtonu, Rimu in Združenih narodih. V gruzinsko politiko jo je pripeljal predsednik Mihail Saakašvili, a sta se njuni poti kaj kmalu razšli. Hči gruzinskih emigrantov je takrat ustanovila opozicijsko stranko Gruzinska pot, ki je ena od številnih strank opozicijske koalicije Združena opozicija. Ta bi v primeru zmage opozicijskega kandidata na predsedniških volitvah leta 2007 prav Zurabišvilijevo imenovala za predsednico vlade. Predsednica države nikoli ne bo mogla postati, saj to v skladu z gruzinsko zakonodajo lahko postane samo človek, rojen v Gruziji. Z najstarejšo in eno najbolj spoštovanih članic opozicije smo se pogovarjali na glavnem odru opozicije, s katerega vsak dan po več ur skupaj odločno bodri protestnike.
Od naše dopisnice
Bili ste prva ženska v Gruziji, ki je postala zunanja ministrica. Saakašvili vas je na ta položaj imenoval leta 2004, že čez leto dni pa ste bili odstavljeni. Zakaj?
Mislim, da je bilo to eno prvih znamenj, da se režim spreminja iz prodemokratičnega in proevropskega v avtoritarni. Sledila so številna druga znamenja. Zdaj imamo oblast, ki je znotraj povsem nedemokratična, na zunaj pa ni jasno, v katero smer gre. Saakašvili zadnje dni daje zelo čudne signale. V nedavnem intervjuju je kritizirali novo ameriško administracijo, ker mu v teh burnih časih ni zagotovila podpore. Zelo presenetljivo je tudi, da ga Rusija ves čas posredno podpira, ko poziva k njegovemu odstopu.
Hočete reči, da je Rusija pravzaprav zainteresirana, da Saakašvili še ostane na oblasti?
Da, to je edino logično. V času, ko se začenja vzpostavljati dialog med Moskvo in Washingtonom, Rusiji nadvse ustreza šibka, diskreditirana in nedemokratična Gruzija. Takšna ne more doseči, da bi se slišal njen glas. To nas zelo skrbi.
Ampak govorimo vendar o človeku, ki je bil ves čas izrazito proameriški in proevropski …
Mislim, da je izgubil vso podporo. Ta osebna diskreditacija se lahko prenese na celotno Gruzijo, zato se nam zelo mudi. Stvari je treba spremenili takoj. Pomembno je, da Gruzija spet postane spoštovan subjekt mednarodne skupnosti.
Kako kot nekdanja zunanja ministrica vidite prihodnje zunanjepolitične prioritete Gruzije?
Nisem samo nekdanja zunanja ministrica, ampak sem tudi rojena Evropejka, saj sem se rodila v Franciji in sem šele pred nekaj leti prevzela gruzinsko državljanstvo. Edina pot za Gruzijo je Evropa, seveda s podporo naših ameriških prijateljev in z neko obliko normaliziranih odnosov z Rusijo. Ko sem bila zunanja ministrica, nam je uspelo doseči dogovor o umiku ruskih vojaških oporišč iz Gruzije. Na žalost je Saakašvili v Gruzijo spet pripeljal ruske vojake. Upajmo, da nam bo kmalu uspelo obnoviti dialog z Rusijo.
Ali menite, da sta zaradi avgustovske vojne dokončno izgubili separatistični pokrajini Južno Osetijo in Abhazijo?
Nikakor. Mislim, da moramo vzpostaviti neposreden dialog s separatisti in tamkajšnjimi prebivalci, ki so bili v zadnjih letih odrinjeni v pozabo. Najti moramo pot za skupno prihodnost, vendar je težko govoriti o rešitvah, dokler se ne začnemo pogovarjati.
Kako naj bi se na trenutne dogodke odzvala Washington in Bruselj?
Washington je že sporočil, da gre za notranje zadeve Gruzije. To sporočilo se mi zdi zelo obetavno. Preveč je bilo vmešavanja in predolgo so podpirali Saakašvilija.
Torej ste stvari tokrat pripravljeni rešiti sami?
Gruzija je bila predolgo kolonialna država in skrajni čas je, da začne sama odločati o svoji prihodnosti. Na volitvah ne bomo podprli nekoga, za katerim bo stal bodisi Washington bodisi Moskva. Mislim, da Bruselj nima takšnih tendenc. Čas je, da vendarle odrastemo in to demokratično.
Po vašem mnenju torej ni druge možnosti kakor Saakašvilijev odstop?
Vsekakor. Nobene druge rešitve ni. To se mora zgoditi čim prej. Ta oblast ne vlada več državi. Tako je odtujena, da si ne more več privoščiti niti tega, da bi na ulice poslala policijo in da bi po našem zborovanju na glavni aveniji pospravila za nami.
Na ulicah zdaj sploh ni policistov, saj Saakašvili verjetno noče ponoviti napake, storjene novembra 2007, ko je policija na njegov ukaz brutalno obračunala s protestniki?
Če bo še enkrat posegel po sili, bo moral oditi še prej. Mislim, da bi policija morala biti na ulicah. Naša ustavna pravica je, da nas branijo. To, da jih ni, je dokaz, da trenutna oblast sploh ne vlada več tej državi.
Nekateri se bojijo, da bo v Gruziji izbruhnilo nasilje.
V zadnjem letu in pol smo imeli kakih 40 protestnih shodov, na katerih se je vedno zbralo veliko število ljudi. Niti enega incidenta ni bilo. Edino nasilje je bilo nasilje oblasti nad lastnimi ljudmi. To se je zgodilo na opozicijskih demonstracijah 7. novembra 2007 in med napadom na Južno Osetijo 7. avgusta 2008.
V soboto so razdejali vaš štab …
Da, in ker ste to že omenili, bi mimogrede rada opozorila, da mednarodni mediji nasedajo Saakašvilijevi propagandi. Euronews je denimo poročal, da so napadli samo našo pisarno. V resnici je šlo za naš glavni štab, ki stoji tukaj pred parlamentom.
Kdo je po vašem kriv za napad?
Saakašviliju lojalne specialne enote, ki so bile seveda preoblečene v navadne ljudi in ulične smetarje. To je običajna taktika. Tako se je nasilje začelo tudi na protestih pred letom in pol.
Za zdaj nič ne kaže, da je Saakašvili pripravljen oditi?
Ne poznam nobenega diktatorja, ki je kar tako odšel.
Kako ga boste torej k temu pripravili?
Z močjo človeške volje. Poskušajo nas predstaviti kot radikalce, ekstremiste, včasih kot ljudi, ki smo prorusko usmerjeni. Nismo nič od tega. Skupaj z narodom predstavljamo voljo ljudi, ki so se odločili, da bodo rešili Gruzijo. Oblast, ki ne more vladati in je diskreditirana tako znotraj kot zunaj, tega ne more storiti.
Toda število protestnikov iz dneva v dan upada …
Ne, to ne drži. Ravno obratno. V soboto je bilo, denimo, manj ljudi, kakor jih je danes [ponedeljek, op. p]. Včeraj smo zaradi cvetne nedelje demonstracije odpovedali, vendar so ljudje kljub temu prišli. Zbrali se bomo vsak dan ob 15. uri. Enkrat nas bo prišlo več, drugič manj, kar pravzaprav ni najbolj pomembno. Važno je, da bomo vztrajali toliko časa, dokler Saakašvili ne bo odstopil.
Posebni odposlanec Evropske unije za Južni Kavkaz si prizadeva za dialog s Saakašvilijem. Ali ste se z njim pripravljeni pogajati?
Seveda smo pripravljeni na dialog, vendar samo na eno vprašanje: kdaj in kako bo odšel. Seveda mora priti do dialoga, saj ne gre za prevzem oblasti, ampak za prenos oblasti na tistega, ki je po ustavi dolžan po odstopu predsednika vzeti stvari v svoje roke. To je predsednik parlamenta in on bo moral v petih dneh po Saakašvilijevem odhodu razpisati datum predsedniških volitev. Ne želimo si postati vlada v senci ali kaj podobnega. Zastopamo ljudi, ki hočejo, da Saakašvili odide. To hočemo tudi vsi v opoziciji, saj je začel in izgubil vojno. Je drugi Hitler, drugi Milošević.
Če sem prav obveščena, v opoziciji niste najbolj enotni?
To je še ena zvijača oblasti, ki poskuša ustvariti vtis, da se prepiramo med seboj. To ni res. Vsi smo enotni. Skupaj bomo šli na javni sestanek z njim, kjer mu bomo razložili, da ga ljudje kratko malo nočejo več.
Samo ustavne spremembe v smeri parlamentarne demokracije vas torej ne bodo zadovoljile?
Večina strank podpira te spremembe, ampak to je vprašanje, o katerem bodo ljudje odločali na volitvah. Želimo si, da predsednik ne bi imel več pristojnosti odločati o vsem, denimo o tem, kakšne barve bodo hiše na tej aveniji, kdo bo Gruzijo zastopal na Evroviziji in, kar je najpomembneje, odločal, kdaj se bo začela vojne. Hočemo sistem, kjer bo imel predsednik precej manj pristojnosti. Želimo si večstrankarski sistem in ne enostrankarskega, ko ima en človek v rokah vse. Tako je bilo v Sovjetski zvezi, v času vladavine Eduarda Ševarnadzeja.