Moskva – Na postsovjetskem prostoru je še zdaj postavljenih zelo veliko spomenikov voditelju oktobrske revolucije Vladimirju Iliču Leninu, precej težje pa je videti njegovega kontroverznega naslednika Josipa Visarionoviča Stalina. Pred dvema letoma so njegov spomenik odstranili celo v njegovem rojstnem Goriju.
Tam se je zdaj na muhi znašel tudi njegov muzej. Eden največjih zločincev v zgodovini človeštva se je leta 1878 kot Josef Džugašvili rodil v mestu Gori, ki leži kako uro od gruzinskega glavnega mesta Tbilisi. Že na vrhuncu velikega terorja je njegov rojak in nič manj zloglasni voditelj sovjetske tajne policije NKVD Lavrentij Berija okrog njegovega skromnega doma postavil razkošen grško-rimski paviljon, ki so mu leta 1956 dodali še pompozno muzejsko zgradbo. Sovjetski diktator je bil takrat že tri leta pod rušo, med procesom destalinizacije pa so iz sovjetskih mest odstranili večino njegovih spomenikov in portretov ter spremenili vsebino zgodovinskih knjig.
V njegovem rojstnem kraju je njegov kult osebnosti začel umirati šele zdaj. »Takšen muzej ne more več obstajati, saj glorificira Stalina. Zato smo se odločili, da ga bomo preuredili v muzej represije,« je načrte razkril gruzinski parlamentarec Giorgi Kandelaki, ki so mu zaupali projekt. V središče bodo postavili predvsem Stalinove največje grehe, kot sta prisilna kolektivizacija, ki je v Ukrajini povzročila golodomor oziroma veliko lakoto, ter obdobje velikega terorja in njegovih čistk.
Muzej je natanko takšen, kakršen je bil v 70. letih. Zgodba se začne z njegovo otroško romantično poezijo in nadaljuje z revolucionarnimi začetki, junaštvi med drugo svetovno vojno, bivanjem v Kremlju. Na ogled so njegovi predmeti, od katerih se nikoli ni ločil. Najpomembnejši del je zatemnjena soba z njegovo posmrtno masko. V muzej sodita še rojstni dom in vlak, s katerim je odpotoval na jaltsko konferenco. Med spominki so njegovi portreti, zbirka poezije in menda njegovo najljubše gruzinsko vino, polsladki Kindzmarauli. »Naših obiskovalcev ne zanima, kaj je počel, ampak njegova osebnost, kar kaže tudi naš muzej,« je povedala namestnica direktorja muzeja Nana Kalandsdze.
»Muzej obiskujejo predvsem tujci. V šoli so me dvakrat peljali tja in imel sem dovolj,« je do renovacije ravnodušen prebivalec Gorija Guram Kačuiri. Nekoč se je ob Stalinovem rojstnem dnevu 21. decembra v muzej zgrinjalo več tisoč ljudi, danes jih pride le še nekaj deset.
Po zadnji javnomnenjski raziskavi neodvisnega centra Levada le še 30 odstotkov ljudi do Stalina izraža naklonjenost, samo trije odstotki pa bi želeli živeti pod njegovo taktirko. Kar 60 odstotkov Rusov ima do Stalina zelo ambivalenten odnos, saj se ga spominjajo kot krutega tirana, ki je pomoril več milijonov rojakov, hkrati pa tudi kot uspešnega državnika, ki mu pripisujejo zasluge za zmago nad fašizmom. Sociolog Boris Dubin poudarja, da je bila bolečina spominov na represije tako velika, da so se nanjo odzivali s popolno amnezijo, ko so iz spomina izbrisali represivno naravo totalitarnega režima. K temu je po besedah Arsenija Roginskega iz človekoljubne organizacije Memorial pripomoglo tudi to, da žrtvam sovjetske represije do zdaj niso postavili niti enega spomenika.