Mirno lahko rečemo, da ima ruski plinski monopolist Gazprom vso pravico, da skladno s tržno logiko Ukrajini določi višje cene plina. Podobno velja za Ukrajino, ki ima vso pravico, da od Rusije poskuša iztržiti čim višje transportne tarife. Navsezadnje po ukrajinskih plinovodih v Evropo priteka kar 80 odstotkov ruskega plina, zato sta Rusija in Ukrajina medsebojno odvisni. Zato se v Evropski uniji doslej niso pretirano vznemirjali. Računali so na razumnost sprtih strani in hitro rešitev plinskega spora, a so se ušteli....
Mirno lahko rečemo, da ima ruski plinski monopolist Gazprom vso pravico, da skladno s tržno logiko Ukrajini določi višje cene plina. Podobno velja za Ukrajino, ki ima vso pravico, da od Rusije poskuša iztržiti čim višje transportne tarife. Navsezadnje po ukrajinskih plinovodih v Evropo priteka kar 80 odstotkov ruskega plina, zato sta Rusija in Ukrajina medsebojno odvisni. Zato se v Evropski uniji doslej niso pretirano vznemirjali. Računali so na razumnost sprtih strani in hitro rešitev plinskega spora, a so se ušteli. Rešitve še ni na vidiku, ker v igri niso samo gospodarski interesi, ampak tudi politični.
Rusko-ukrajinska plinska vojna je nekakšen ekvivalent avgustovskega rusko-gruzinskega spopada na Kavkazu. Težko se je namreč izogniti občutku, da pri ruski nepopustljivosti ne gre za kaznovanje pronatovske in prozahodne Ukrajine. Navsezadnje celo Gruzija tisoč kubičnih metrov plina od Rusije kupuje po dvakrat nižji ceni, za prijateljsko Belorusijo pa so cene sploh ugodne.
Spor je dokazal, da Rusija plin uporablja kot orožje za dosego svojih političnih ambicij. Če se Evropski uniji ni posvetilo v preteklih letih, bi se ji zdaj vendarle moralo, da Rusija ni zanesljiva energetska partnerica, ampak nepredvidljiv igralec, na katerega se ni mogoče zanašati. Z napenjanjem energetskih mišic je Rusija na kocko znova postavila odnose z Zahodom, ki so načeti že od avgustovske vojne v Južni Osetiji. Putinova strategija uporabe energetskih virov za povečanje vloge Rusije na mednarodnem parketu je tik pred tem, da doseže nasprotni učinek.
Odločno kot še nikdar doslej na okopih vztraja tudi Ukrajina, in za vztrajanje ima močne argumente. Konec leta naj bi namreč prinesel precejšen padec cen plina kot posledica upadanja cen nafte, kar so odkrito priznali celo pri Gazpromu. Poleg tega bo dostava ruskega plina v Evropo vezana na ukrajinske plinovode vsaj še toliko časa, dokler Gazprom ne dokonča plinskih projektov Severni in Južni tok. Še celo potem bo Ukrajina zaradi plinskih skladišč z zmogljivostjo 32 milijard kubičnih metrov plina za Rusijo ostala nepogrešljiva.
Nezanesljiva ali vsaj nezrela partnerica je tudi Ukrajina, ki v »vojni vzdržljivosti« brez sramu posega po evropskem plinu. Pričakovati je, da bo Evropa zamižala na eno oko, saj gre za državo, ki je izbrala evropsko perspektivo. Na drugi strani pa bitka za Ukrajino tudi za Rusijo še ni povsem izgubljena. Zaradi plinske vojne je prozahodni »oranžni tabor« tri mesece pred parlamentarnimi volitvami čedalje bolj osovražen, popularnost pa pridobiva nekdanji proruski premier in voditelj opozicijske Stranke regij Viktor Janukovič. Če Bruselj največje evropske države – zaradi globalne finančne krize tik pred bankrotom – noče izgubiti iz svojega objema, ji bo moral ponuditi več od diplomatskih besed. Za zdaj tega ni storil.
Evropska unija, ki je ujeta med dvema ognjema, je namreč ubrala podobno strategijo kakor med avgustovsko vojno na Kavkazu. Zaradi prekinitve dobav plina je obsodila obe strani in jih pozvala k pogajanjem, ki se bodo jutri vendarle nadaljevala. Tako je nemara tudi prav. Kljub vsemu kaže upati, da se za diplomatskim odzivom na vsakoletno in nič kaj prijetno zimsko folkloro vendarle skriva zavest energetskih podjetij in vlad evropskih držav o nujnosti iskanja novih dobaviteljev energije, energetskih poti in – alternativnih virov energije.