»Nehaj ga žreti. Le trezen boš lahko branil domovino!« je zapisano na enem od plakatov iz naslova Rusi za zdrav način življenja, s katerimi mlade spodbujajo, naj se odpovedo alkoholu. V to iniciativo sodi tudi tek po večjih ruskih mestih, ki ga pripravijo ob vseh večjih praznikih in se ga iz meseca v mesec udeleži čedalje več mladih ljudi, pravzaprav otrok. Vse lepo in prav, če ne bi medtem vzklikali gesla, kot so Rusi za zdrav duh v zdravem telesu ter Šport, zdravje, nacionalizem, zaradi česar je športna pobuda dobila nacionalistični predznak.
Moskva – Le redki v Rusiji so pozabili na gala dobrodelni koncert, ki je bil decembra lani v sanktpeterburški Ledeni palači, za kar je zaslužen predvsem ruski premier Vladimir Putin. Dobil je stoječe ovacije, ko je v fraku in metuljčku na pianu odigral pesem Kje se začenja domovina iz znanega sovjetskega vohunskega filma, ki jo je pred tem prepeval tudi z ruskimi spečimi agenti, izgnanimi iz ZDA, v angleščini pa je zapel še uspešnico Louisa Armstronga Blueberry Hill.
»Na tem svetu ni ničesar, kar ne bi imelo svojega prelomnega trenutka,« je Henri Cartier-Bresson, legendarni francoski fotograf in utemeljitelj modernega fotožurnalizma, zapisal v predgovoru k zbirki fotografij, ki so leta 1952 izšle tako pod naslovom Prelomni trenutek (The Decisive Moment) kot Ukradene podobe (Images à la Sauvette). Naslovnico je ilustriral njegov prijatelj Henri Matisse, le eden v vrsti velikih umetnikov in mislecev, ki jih je fotografski mojster ujel na svojo leico.
Kaliningrad– Königsberg je nekdanje središče vzhodne Prusije in mesto, ki ima prav toliko vzdevkov kakor življenj: zaprto sovjetsko mesto, simbol železne zavese, kopenska meja, ruska eksklava in evropska enklava, rusko okno v Evropo, če naštejemo samo tiste iz njegove povojne zgodovine. Že iz različnih poimenovanj je jasno, da je imelo nekaj več kot 15.000 kvadratnih kilometrov veliko območje, na katerem živi 1,3 milijona prebivalcev, vedno poseben status, ki ljudem nikoli ni bil pretirano naklonjen. Tako je tudi danes in tamkajšnji prebivalci so zaradi vstopa sosednjih Litve in Poljske v schengen odrezani od EU, pa tudi od »matere Rusije«.
Moskva – V gruzinskih separatističnih pokrajinah Južni Osetiji in Abhaziji so včeraj zaznamovali prvo obletnico ruskega priznanja. Pozneje je pokrajini priznala le še Nikaragva, zato živita v popolni mednarodni izolaciji in sta odvisni izključno od ruske humanitarne pomoči. Ob tej priložnosti je rusko zunanje ministrstvo pozvalo mednarodno skupnost, naj sledi njenemu zgledu, kar pa se najverjetneje ne bo zgodilo, saj se temu odločno upirajo celo države postsovjetskega prostranstva, kakršna je, denimo, Belorusija.
»Jimmy, Jimmy, Jimmy, Adja, Adja,« energično prepeva 38-letni delavec iz Tadžikistana Bajmurat Allaberijev, čigar posnetek si je na spletnem portalu YouTube ogledalo že pol milijona Rusov. Na njem Tadžik Džimi – tako so ga poimenovali oboževalci – v svojem prepoznavnem falsetu, med katerim globok moški glas kot za stavo spreminja v visok ženski sopran, poje naslovno pesem hollywoodske uspešnice iz leta 1983 z naslovom Disco Dancer. Film o mladem uličnem umetniku, ki je ubežal revščini in anonimnosti ter postal slaven, je v nekdanji Sovjetski zvezi užival kultni status. Zdaj je v Rusiji prav po njegovi zaslugi zaslovel tudi revni prišlek iz srednje Azije. Zgodba o prvi zvezdi ruskega interneta je privlačna kombinacija pravljice o Revnem milijonarju in bliskoviti slavi škotskega slavčka Susan Boyle.
