Štorklje otroke, pajki pa vozila? Moskovski promet je samo lepši naziv za stanje popolnega kaosa. Izračun kaže, da povprečen voznik za čakanje v gneči po mestnih bulvarjih na teden porabi kar 11 ur dragocenega časa. Število vozil se nezadržno bliža štirim milijonom, ceste v mestu pa so projektirane za nekajkrat manj pločevine. Še huje je s parkirišči, ki jih tako rekoč ni. Zato vozniki parkirajo vsevprek; po pločnikih, zelenicah, pa tudi kar na stranskem pasu vozišča....
Štorklje otroke, pajki pa vozila?
Moskovski promet je samo lepši naziv za stanje popolnega kaosa. Izračun kaže, da povprečen voznik za čakanje v gneči po mestnih bulvarjih na teden porabi kar 11 ur dragocenega časa. Število vozil se nezadržno bliža štirim milijonom, ceste v mestu pa so projektirane za nekajkrat manj pločevine. Še huje je s parkirišči, ki jih tako rekoč ni. Zato vozniki parkirajo vsevprek; po pločnikih, zelenicah, pa tudi kar na stranskem pasu vozišča. Do nedavnega so bile kazni za napačno parkiranje zelo nizke (v primerjavi s Slovenijo so še vedno smešne), pa tudi prometniki se nikoli niso preveč trudili s kaznovanjem napačno parkiranih vozil. Nekoliko zato, ker Moskovčani v prometu počno še precej hujše stvari, nekoliko pa tudi zaradi tega, ker opuščenemu vozilu ni mogoče ponuditi alternative v obliki podkupnine.
Zadnja leta se je na tem področju vendarle zgodil nekakšen prelom; med reda nevajenimi vozniki je pravcato razburjene povzročil pajek. Pravzaprav cela množica pajkov, nekateri tudi v lasti zasebnih koncesionarjev, ki s svojo prizadevnostjo v prometni nered vnašajo še dodatno zmedo.
Skoraj nemogoče je namreč izslediti, kam so odpeljali vaše vozilo, saj napačno parkirane konjičke odvažajo na kar 14 različnih točk v okolici mesta. Informacijski sistem ne deluje najbolje, zato se pogosto zgodi, da lastniki kljub poizvedovanju ne dobijo odgovora in nato policiji prijavijo krajo avta. Velikokrat informacijo o »izgubljenem« vozilu dobijo šele čez mesece, v obliki položnice, s katero jih tisti, ki so jim vozilo odpeljali, obvestijo, koliko so dolžni za »skladiščenje« vozila. Cena znaša več kot evro na uro, zato izstavljeni račun hitro preseže vrednost avtomobila.
Takšna je tudi zgodba Evgenija Virodova, ki je svojo avtomobilsko kalvarijo zaupal medijem. Preden je odšel na dopust, je svoj avto parkiral pri postaji Paveletska, enem večjih križišč železnice in podzemne železnice. Ko se je vrnil, avta ni bilo več. Preveril je pri službi, ki odvaža vozila, in dobil negativen odgovor. S težkim srcem se je sprijaznil s tem, da so mu avto pač ukradli. Še večji šok je sledil čez slabo leto dni, ko je od podjetja, ki mu je odpeljalo vozilo, dobil račun za 700 tisoč rubljev, kar je približno 20.000 evrov. Zadevo je predal sodišču, na razplet pa še čaka.
Po podatkih mestne uprave na svoje lastnike trenutno čaka kar 300 vozil, na vprašanje, ali njihovi lastniki sploh vedo, kaj se jim je zgodilo, pa ni mogoče dobiti natančnega odgovora.
Neprijetnih zgodb, povezanih s pajki, je še nič koliko. V začetku tega meseca je policija prijela voznika pajka, ki je ponoči delal nadure; v samotnejših predelih mesta je nalagal avtomobile in jih pozneje prodajal za rezervne dele in staro železo. Zgodilo se je tudi, da je pajek odpeljal vozilo, v katerem je spal devetletni deček, čigar oče je v bližnjo trgovino stopil po steklenico vode.
Pajki pa niso edini, ki iz zanikrnih voznih navad Moskovčanov kujejo dobiček. Omenjenih 14 odlagališč avtomobilov je namreč precej oddaljenih od središča mesta, kjer so pajki najbolj dejavni, zato si ob nesrečnih voznikih roke manejo tudi mestni taksisti. Ker podzemna železnica ne vozi do nobene od teh točk, mora namreč lastnik poleg kazni in prisilne parkirnine odšteti še po sto evrov in več za vožnjo s taksijem. Par urnih nog tako v Moskvi postaja pravcati kapital.