Moskva – Zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov se je s svojimi gospodarskimi in družbenimi reformami, znanimi kot perestrojka, in glasnostjo, ki je v totalitarni sovjetski režim vpeljala svobodo govora, v zgodovino zapisal kot človek, ki je v Rusijo prinesel demokracijo. Drugega marca bo praznoval 80. rojstni dan, ob skorajšnji okrogli obletnici pa je na tiskovni konferenci v Moskvi ocenil trenutne razmere v domovini ter vrenja v arabskem svetu. Spregovoril je tudi o prehojeni politični poti, ki jo je začel v 10. razredu osnovne šole, ko je še kot nadobudni mladenič vstopil v komunistično partijo. »Nekoč sem napisal, da srečnih reformatorjev ni, vendar bi vseeno rekel, da imam srečno usodo. Z življenjem sem zadovoljen. Imel sem veliko lepih, pa tudi težkih trenutkov. Najtežje zame je, da Raisa ni zdržala pritiska,« je izgubo žene označil za daleč največjo tragedijo.
Od naše dopisnice
Gorbačova na Zahodu častijo kot politika, ki je odločilno prispeval h koncu hladne vojne, zato bo ob okrogli obletnici v Londonu prejel nagrado, imenovano »Človek, ki je spremenil svet.« V domovini na njegovo zapuščino še zdaj gledajo s precejšnjo skepso. Krivijo ga za razpad Sovjetske zveze ter socialne in gospodarske težave, s katerimi so se spopadli v prvih letih samostojnosti. »Ko sem bil leta 1989 na uradnem obisku na Japonskem, so me vprašali, kaj bo, če ne bom še enkrat izvoljen. Odgovoril sem, da zame to ne bo poraz, saj se bo ne glede na to nadaljeval proces perestrojke,« je zadovoljen s svojimi dosežki.
Pri padcu železne zavese je po njegovem odločilno vlogo odigral človeški faktor: »Ljudje so preprosto hoteli svobodo. Ko se je ta proces začel, ga ni bilo več mogoče ustaviti. Mislim, da ima vse svoj čas, in dober primer tega je glasnost. Začeli smo razpravljati v domačih kuhinjah, kjer nas je motil šum hladilnikov, radiev in sesalcev. Ljudje so hoteli, da bi bilo v državi vse javno, da bi čutili, da so sami gospodarji svojih usod. Ko smo se odločili, da bomo vsa zasedanja predvajali po televiziji, so zvečer vsi hiteli domov. Gledališča so bila prazna. Ljudje so potrebovali takšno odprtost in so bili nanjo pripravljeni. Vse kar se je dogajalo v medijih, so spremljali z velikim interesom. Komsomolsko pravdo so izdajali v 37 milijonih izvodov. Vsako jutro so se pred kioski vile dolge kolone.«
Zdaj svojo perestrojko po njegovem doživljajo v arabskem svetu. »Mislim, da se v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu dogajajo podobni procesi, kot so se pri nas ob padcu komunizma. Svet se spreminja, ustvarjajo se novi odnosi. Ljudje hočejo boljše socialne razmere. Ničesar ne morejo izgubiti. Na vse te procese je treba gledati v kontekstu vsega, kar se trenutno dogaja v svetu. Veliko je revščine in kar tri milijarde ljudi živi s komaj tremi dolarji na mesec. Kaj je z izobraževanjem, kaj je z medicino in razvojem gospodarstva? Mislim, da morajo zdaj evropske države in ZDA zelo pozorno spremljati dogajanje. Mednarodna skupnost mora storiti vse za umiritev razmer, razmisliti pa mora tudi, kako bo ravnala, če se bo začela vojna.«
Še posebej je zaskrbljen nad dogodki v Libiji, »kjer je Gadafi tako neusmiljen, da se stvari zanj verjetno ne bodo dobro končale. Nočem napovedovati, ampak dejstvo je, da strelja na neoborožene ljudi.« Gadafija, ki na oblasti vztraja že več kot 40 let, je voditelj ultranacionalistične Liberalnodemokratske stranke Vladimir Žirinovski medtem že povabil v Rusijo. »Spremembe so neizogibne. Na Bližnjem vzhodu divja prava revolucija. Ljudje nočejo več živeti tako kot so pred desetimi, dvajsetimi ali tridesetimi leti,« je zapisal na strankarski spletni strani.
Gorbačov meni, da je na oblasti mogoče ostati največ dva mandata in »30 let Mubaraka lahko pomeni zgolj, da je vse naokoli gnilo, pokvarjeno,« kar je mogoče prenesti tudi na Rusijo, »kjer je že več kot deset let na oblasti sanktpeterburška klika.« Na poti v demokracijo je Rusija prehodila šele pol poti, saj ima parlament, sodstvo, predsednika in vlado, vendar gre pri vsem skupaj zgolj za »imitacijo demokracije«. Še posebej oster je bil do premiera Vladimirja Putina in predsednika Dmitrija Medvedjeva, ki ju je označil za človeka, polna napuha in prezira do volivcev. »Kako lahko govorita, da se bosta med seboj zmenila, kdo bo kandidiral na predsedniških volitvah leta 2012? To ni stvar Putina, ampak morajo državljani o tem odločiti na volitvah. Zakaj drugi ne morejo kandidirati?«
Pozval je tudi k preiskavi očitkov Natalije Vasiljeve, pomočnice sodnika Viktorja Danilkina, ki je padlega ruskega oligarha Mihaila Hodorkovskega in njegovega pomočnika Platona Lebedeva obsodil na še 14 let zaporne kazni. Po trditvah Vasiljeve to sploh ni bila sodnikova odločitev, ampak odločitev, sprejeta na višji ravni oblasti. »Povsem ji verjamem. Vse več je ljudi, ki niso več pripravljeni molčati.«
Vladajočo stranko Enotna Rusija je označil za »slabo imitacijo« sovjetske komunistične partije in posvaril, da utegnejo imeti poskusi oblasti v kot potisniti politično opozicijo, povsem nasprotne učinke od zaželenih, »saj monopoli ne omogočajo razvoja demokracije, hkrati pa so tudi cokla gospodarskega napredka«.
Polona Frelih