Boj se Rusov, je v tekstu iz Moskve pred več desetletji zapisal moj predhodnik Tit Doberšek. Verjetno je imel v mislih podobno bojazen kot danes: strah pred širjenjem ruskega vpliva. Danes se poleg tega že lahko tudi špekulira, da je v ozadju tiha želja donedavnega predsednika Vladimirja Putina, da se v zgodovino zapiše kot človek, ki je Rusiji poleg gospodarske moči povrnil tudi vpliv na politiko držav, ki so po razpadu Sovjetske zveze stopile na samostojno pot....
Boj se Rusov, je v tekstu iz Moskve pred več desetletji zapisal moj predhodnik Tit Doberšek. Verjetno je imel v mislih podobno bojazen kot danes: strah pred širjenjem ruskega vpliva. Danes se poleg tega že lahko tudi špekulira, da je v ozadju tiha želja donedavnega predsednika Vladimirja Putina, da se v zgodovino zapiše kot človek, ki je Rusiji poleg gospodarske moči povrnil tudi vpliv na politiko držav, ki so po razpadu Sovjetske zveze stopile na samostojno pot. Rusiji ni pogodu predvsem njihovo spogledovanje z Natom. »Gruzija je postala simbol tega, kakšno ceno bodo plačale države, ki se bodo uprle Rusiji in se namenile na pot proti Evropski uniji in Natu. V bistvu je to uresničevanje Putinove doktrine o ponovni vzpostavitvi nadzora nad postsovjetskim prostranstvom,« je prepričan danski raziskovalec Lars Christensen.
Zdaj je ruska vojska že krepko zakorakala na ozemlje osrednje Gruzije, napovedana premirja pa imajo natanko takšen pomen, kakršnega so imele v balkanskih vojnah. Agresijo je začela Gruzija, zato ima Rusija močan argument, da počne natanko tisto, kar so ZDA in zaveznice pred desetimi leti počele v Srbiji. Potolkle so vojsko in vso vojaško in pomembnejšo civilno infrastrukturo. S tem so nasprotniku za nekaj let onemogočile, da bi še naprej nadlegoval svojo uporno etnično enklavo. Toda Američani so se takoj nato iz države umaknili, usodo takratnega predsednika pa prepustili narodu in ta ga je – resda pod hudim pritiskom – nato sam izročil mednarodnemu tribunalu.
Če bodo Rusi ravnali enako, jim bo uspelo ohraniti svoj obraz. Na žalost je pohod na Gruzijo že zbudil reminiscence na rusko invazijo v Budimpešto leta 1956 in Prago dvanajst let pozneje. Zavladal je strah, da se je Rusija odločila za osvajanje držav z armadami in popoln nadzor nad njimi, ne oziraje se na to, kako si želi živeti njihovo prebivalstvo. Če se bo to zgodilo, bo mednarodna skupnost morala najti način za kar najostrejši odziv. Toda kakšen? Ekonomske sankcije niso verjetne, saj za predsedniki držav stojijo gospodarstva, danes že življensko odvisna od sodelovanja z Rusijo. Vojaški odziv pa je tako neverjeten, da lahko nanj kratko malo pozabimo. Če tega odziva ne bo, prihodnjih nekaj let ne bodo mirno spali v državah, ki na Rusijo bodisi mejijo ali pa je med njihovo prebivalstvo pomešan znaten del takšnih z ruskim državljanstvom.
Kaj je mislil in čigave nasvete je poslušal Mihail Saakašvili, se verjetno te dni sprašuje ves svet. Ni povsem jasno, kako se je v podrobnostih razvijal sam začetek konflikta, zato je o tem mogoče le špekulirati. Za Rusijo je to bil ravno pravi čas, da reši vsaj enega od svojih številnih sporov, ki jih ima s tako rekoč vsemi sosedami.
V začetku avgusta je javno mnenje precej bolj popustljivo, saj so ljudje na dopustu, oči mednarodne skupnosti pa so bile – vsaj na začetku – zaradi olimpijskih iger uprte predvsem proti Kitajski. Hkrati so Rusi pametno izračunali, da odhajajoči ameriški predsednik v svoj dosje najverjetneje ne bo hotel vpisati še ene vojne. Povsem mogoča je zato domneva, da je prva provokacija prišla z osetinske oziroma ruske strni. Tudi zato, ker so ruski oklepniki v dneh pred izbruhom konflikta čakali v Severni Osetiji. Uradno sicer, ker naj bi tam potekali vojaški manevri.
Gruzija je vabo zagrabila in morda domnevala, da bo bliskovita akcija z zavzetjem Chinvalija ostala nekaznovana. Toda resen državnik bi moral resneje predelati vse mogoče izide, tega pa Saakašvili zagotovo ni storil. Še več, preslišal je resna opozorila velesil, da se spušča v avanturo, ki se ne more dobro končati. Za zdaj je skoraj gotovo le to, da je Saakašvilijeva politična kariera v Gruziji končana. Če bo to dokončni sklep gruzinsko-ruske zgodbe, si bodo lahko prebivalci Gruzije oddahnili. Z njimi pa seveda tudi ves svet.