Cesar se preoblači, nago je ljudstvo

Za Putina

Predvolilni slogani pred nedeljskimi parlamentarnimi volitvami se berejo, kakor da bi pravzaprav šlo za predsedniško kampanjo. Takšna se je vseskozi zdela tudi kampanja vladajoče Enotne Rusije, ki jo bo na volitve popeljal prav Putin. Na predvolilnih soočenjih ni sodelovala, pač pa je vse svoje sile usmerila v shode za Putinov tretji predsedniški mandat. Pripravili so jih v kar tridesetih ruskih regijah od Kamčatke do Kaliningrada, vrhunec pa so dosegli na moskovskem nogometnem stadionu Lužniki, kjer je Putina v zvezde kovalo pet tisoč njegovih najbolj zvestih oboževalcev. Tam je osrednji junak prvič povezal parlamentarne in predsedniške volitve: »Te volitve so pomembne predvsem zato, ker potekajo le nekaj mesecev pred predsedniškimi. Če bomo zmagali decembra, bomo zmagali tudi marca.«

Zmaga Enotne Rusije je nesporna, še zdaj pa ostaja uganka, kakšno odločitev glede svoje prihodnosti bo po pričakovanem triumfu sprejel Putin. »Večina Rusov je prepričanih, da bo ohranil pomembno politično funkcijo, največ pa jih ga še naprej vidi kot predsednika. Zanimivo je, da jih nekaj celo misli, da bo prevzel vodenje pomembne mednarodne ustanove. Omenjajo denimo celo evropski parlament,« je študija neodvisne ustanove Baškirova in partnerji potrdila neomajno zaupanje Rusov v Putina.

Na predsedniškem položaju si ga tudi v tretje želi kar 67 odstotkov Rusov in ti so v minulih dneh pozdravili špekulacije o Putinovem predčasnem odstopu, ki bi mu omogočil nastop že na marčevskih predsedniških volitvah. Svetovalec Kremlja in ugledni ruski politolog Sergej Markov takšen scenarij zavrača: »Menim, da Putin ne bo niti predsednik niti premier, ampak bo preprosto nacionalni voditelj, ki bo nad obema.« Takšen status je po trditvah predsednika Enotne Rusije Borisa Grizlova s podpisom že podprlo kar 30 milijonov ljudi, projekt pa so pri Enotni Rusiji označil celo za bolj pomemben od njihove zmage na nedeljskih volitvah. Procesa sta povezana. Le prepričljiva zmaga Enotne Rusije na parlamentarnih volitvah – nekakšnem referendumu o Putinovi politiki – bo namreč dolgoletnemu predsedniku omogočila postati voditelj naroda, ki bi neskončno avtoriteto užival, ne da bi zasedal pomemben položaj. »Plebiscit bo postal šala, če se bo volitev udeležila le polovica volilnih upravičencev in če bo Enotno Rusijo podprlo le 60 odstotkov volivcev, kakor so napovedale zadnje projekcije,« na težo bližajočih se volitev opozarja politični analitik Aleksej Makarkin.

Poleg tega so pozorni opazovalci, ki Putina spremljajo že več let, v zadnjih nastopih večno samozavestnega ruskega predsednika prvič zaznali strah in paniko. Med njimi je kolumnist Moscow Timesa Aleksej Pankin: »Putinovi zadnji nastopi me spominjajo na psihiatričnega pacienta, ki trpi za fobijami. Boji se oligarhov, tujih veleposlaništev, domače opozicije, nevladnih organizacij, oranžnih revolucij.«

V zadnjih nastopih je Putin v slogu izreka Deli in vladaj za največje zlo označil liberalno opozicijo in v manjši meri tudi komuniste ter sejal strah, da se bo z njimi Rusija vrnila v nestabilna devetdeseta leta prejšnjega stoletja. »V devetdesetih letih je pri nas divjala hladna državljanska vojna in država je bila v popolnem razsulu. Samo močna centralna figura lahko prepreči, da se to ne bi ponovilo. Za demokracijo bo že še prišel čas,« je grožnje le še podžigal vodja Inštituta za politične študije Sergej Markov, ki je tudi sam član Enotne Rusije.

Ta ne cilja samo na zmago, ampak na vsesplošno podporo, in če napadi in grožnje ne bodo zalegli, naj bi si po nekaterih poročilih do cilja pomagala z volilnimi prevarami. Zaradi malo mednarodnih opazovalcev, med katerimi ne bo Ovsejevega urada za demokratične inštitucije in človekove pravice, bi jih bilo kaj lahko izpeljati. Z demokratičnega vidika precej vprašljiv je tudi volilni postopek, saj lahko volivci, ki so v svojih matičnih enotah dvignili volilne karte, v nedeljo volijo, kjerkoli se jim pač zahoče. To naj bi pripomoglo k večji volilni udeležbi in hkrati omogočilo nadzor nad glasovanjem. Delodajalci naj bi namreč svojim podrejenim zabičali, da morajo svoj glas obvezno oddati kar na delovnem mestu. Kljub strahu pred izgubo službe je o tem za AP spregovorila učiteljica Elena: »Šolska uprava nam je naročila, naj dvignemo svoje volilne kartice in pridemo glasovat na volišče v šoli, kjer bomo pod direktnim nadzorom ravnatelja. Niso nam izrecno ukazali, da moramo voliti za Enotno Rusijo, ampak znamo brati med vrsticami.«

Pritisk sega prav v vrh. Enotni Rusiji je namreč zavezanih tudi večina od 85 guvernerjev ruskih regij, ki jih od leta 2005 imenuje neposredno predsednik in imajo zato – kot so zapisali pri Novi Gazeti – svojo računico: »Guvernerji si dobro volilno udeležbo in rezultat želijo zaradi sebe in ne zaradi Putina. Gre preprosto za to, ali bodo še naprej ostali na položaju.«

Proti Putinu

Ploščad akademika Saharova v središču Moskve je obkrožena s pripadniki posebnih enot ruske policije Omon v popolni bojni opravi. Dostop do nje je blokiran z vseh strani. Prizorišče opozicijskih demonstracij pod geslom Za Rusijo brez Putina je videti precej manj pravljično kot Rdeči trg. Kot da bi namigovalo, podprite voditelja Druge Rusije Garija Kasparova in vse se bo porušilo. Sporočilnost te podobe je le še okrepila petdnevna zaporna kazen, na katero so šahovsko legendo obsodili zaradi organizacije ilegalnega protestnega pohoda in upiranja policiji.

»Na lastna ušesa sem slišal policijski ukaz: Važno je, da primete Kasparova!« je v zvezi s sobotnimi aretacijami v Moskvi povedal član opozicijske Zveze desnih sil Mihail Šnajder. Drama se je odvijala, ko se je uradna manifestacija že končala. Minila je brez incidentov, čeprav je bilo ozračje zaradi velike policijske navzočnosti vseskozi naelektreno. Množica kakih tri tisoč opozicijskih protestnikov se je povečini že razšla, skupina opozicijskih voditeljev z nekaj somišljeniki pa se je strumno podala proti poslopju osrednje volilne komisije. Med njimi je bil tudi vodja prepovedane Nacionalboljševistične stranke Eduard Limonov: »Nismo nosili transparentov in nismo vzklikali gesel. Hodili smo kot navadni državljani. Nenadoma je na nas planila policija in nas odvlekla na avtobus. Niso nam dovolili odvetnika, kratili so nam vse pravice.« Kredibilnost politika skrajnih stališč utegne biti vprašljiva, a sta njegovo zgodbo potrdila tudi vodja Druge Rusije in njen predsedniški kandidat Gari Kasparov ter znani borec za človekove pravice Sergej Ponomarjov. »Oblasti so se zatekle k nasilju, da bi na nas vrgle slabo luč. Če bi se shod iztekel mirno, bi bilo na naslednjem še več ljudi. Že zdaj je šlo za popoln uspeh, saj se je zbralo še enkrat toliko ljudi kot aprila,« je povedal Ponomarjov.

Opozicijske demonstracije, ki so bile konec minulega tedna v Moskvi in Sankt Peterburgu, so se končale z množičnimi aretacijami in nasiljem, takšno ravnanje pa je mednarodna skupnost ostro obsodila. Ni bilo prvič. Policija je namreč demonstrante grobo zatrla že spomladi. Takrat jih je pripravila Druga Rusija, tokrat pa sta leva in desna ruska opozicija prvič strnili vrste. Na ulice so se namreč podali tudi voditelji in privrženci liberalne stranke Jabolko in desnosredinske Zveze desnih sil (SPS). »Po volitvah 2. decembra nameravamo ustanoviti alternativni parlament, kamor bomo povabili vse stranke, ki jim ne bo uspelo priti v dumo. Vsaj 40 odstotkov državljanov v novi dumi ne bo imelo svojega predstavnika, zato bomo poskrbeli, da se bodo njihova vprašanja in skrbi slišali. Računamo, da bodo v našem parlamentu Združena državljanska fronta Garija Kasparova, Nacionalboljševistična stranka Eduarda Limonova, liberalna stranka Jabolko Grigorija Javlinskega, SPS Borisa Nemcova in Ljudska demokratična unija Mihaila Kasjanova,« je ambiciozne načrte razgrnila pomočnica Kasparova Marina Litvinovič. Zastavljeni projekt je po mnenju sociologinje Elene Baškirove bolj kot ne neuresničljiv: »Jabolko in SPS sta se v preteklosti denimo že hotela povezati, a se to nikoli ni zgodilo. Gre za dve konkurenčni politični organizaciji, ki imata poleg tega zelo različni viziji. V to preprosto ne verjamem.« Njeni tezi v prid govorijo tudi spomladanske razprtije v Drugi Rusiji, ki jo je zaradi nesoglasij o imenovanju skupnega predsedniškega kandidata zapustil nekdanji premier Kasjanov. »Vsi zahodni novinarji delate veliko napako, ko obširno poročate o Drugi Rusiji. S tem na Zahodu ustvarjate mnenje, da gre za pomembno organizacijo, ki ima v Rusiji široko podporo. O naši državi ustvarjate napačno podobo. Dejstvo je, da gre za popolnoma marginalno organizacijo,« je s poročili v zahodnih medijih nezadovoljen prokremeljski politolog Sergej Markov. Paradoks je, da z grobimi napadi na opozicijo k takšnemu poročanju največ prispevajo prav ruske oblasti.

Pripomba o marginalnosti Druge Rusije do neke mere zagotovo drži in njeni shodi se po popularnosti vsekakor ne morejo meriti z režiranimi akcijami prokremeljske mladine. Pa vendar udeležba na opozicijskih protestih stalno narašča. Poletna napoved Garija Kasparova v pogovoru za Sobotno prilogo, da na jesenskih shodih pričakuje vsaj dvakrat večjo udeležbo kot spomladi, se je že uresničila. Karavana gre dalje. Kasparov je namreč po izpustitvi iz zapora napovedal, da se bo »proti diktatorskemu Putinovemu režimu« boril naprej. Ob njegovi šahovski neomajnosti ni izključeno, da mu bo enkrat vendarle tudi uspelo.

Enajst strank za enajst časovnih pasov

Med ogromnimi predvolilnimi plakati Enotne Rusije s simbolom stranke polarnim medvedom in številko 10, pod katero je vladajoča stranka vpisana na volilnih lističih, je majhne in redko posejane plakate drugih strank težko opaziti. Kljub temu in čeprav je Komunistična stranka Ruske federacije Genadija Zjuganova stavila na nič kaj posrečeno geslo Obstaja takšna stranka!, se naslednici Komunistične partije Sovjetske zveze nasmiha drugo mesto. Poleg Enotne Rusije je pravzaprav tudi edina stranka, ki se ji za sedež v parlamentu ni treba bati. Javnomnenjske raziskave ji namreč napovedujejo desetodstotno podporo.

Poleg komunistov naj bi glavno oviro nove volilne zakonodaje – kar sedemodstotni volilni prag – preskočila le še ultranacionalistična Liberalnodemokratska stranka Vladimirja Žirinovskega. Predvolilne projekcije ji napovedujejo okoli osemodstotno podporo. »Žirinovskega imajo v Rusiji za najbolj prepoznavnega strankarskega voditelja. Ker je skrajnež, v raziskavah mnogi nočejo priznati, da bodo volili zanj, potem pa naredijo točno to. Mislim, da bo stranka dobila več kot osem odstotkov glasov,« napoveduje neodvisna raziskovalka Elena Baškirova. Ne laži in ne boj se! v predvolilnih reklamah v svoji teatralni karizmatičnosti poziva Žirinovski, ki je v svoj predvolilni šov povabil tudi Andreja Lugovoja, glavnega osumljenca za umor nekdanjega ruskega vohuna Aleksandra Litvinenka.

In tukaj se barvitost prihodnje ruske dume najverjetneje tudi končuje. Uspeh prokremeljske Pravične Rusije pod vodstvom predsednika Sveta federacij Sergeja Mironova namreč visi na nitki. Stranka, ki se oglašuje pod sloganom Zaupanje zaradi prihodnosti!, je vse zaupanje zgubila, ko je Putin podprl njeno prokremeljsko tekmico Enotno Rusijo. Lakaj Mironov ne glede na to rablju Putinu še naprej obljublja večno zvestobo. Vsaj javno.

Na volitvah skupno sodeluje enajst strank, za katere bo nekaj več kot sto milijonov ruskih volivcev iz enajstih časovnih pasov svoj glas lahko oddalo v 95 tisoč voliščih po vsej državi. Prva se bodo na zahodni pacifiški obali odprla že danes ob 23. uri po srednjeevropskem času, kot zadnja pa se bodo jutri ob 19. uri po srednjeevropskem času zaprla vrata volišča v ruski enklavi Kaliningrad. Predčasno glasovanje se je v največji državi na svetu začelo že pred štirinajstimi dnevi, ko so svoj glas lahko oddali vojaki, mornarji, raziskovalci, meteorologi in pastirji severnih jelenov v najbolj oddaljenih kotičkih države, kakršni so sibirska Jakutija, polotok Kamčatka in pacifiški otok Sahalin. •

𝕏   Facebook   Telegram   Viber